Tko hoda ne trči*

Gneča okoli Poti spominov in tovarištva (vem, zdaj imamo samo še spomine, a jaz se ne dam in ohranjam tudi tovarištvo, to redko odliko) narašča z začetkom šolskega leta, vrhunec pa poznamo vsi po tisočih udeležencev ljubljanskega maratona, poleg silvestrovanja verjetno najbolj množičnega druženja v središču mesta. Enkrat slavimo alkohol, drugič zdrav duh v zdravem telesu, srečni smo v obeh primerih. Recimo. Potem se za nekaj časa okoliški grički in steze malce sprostijo, mestne dame nehajo nergati o prepotenih mestnih tekačih, ki jim povzročajo slabo vest in s tem kvarijo brezbrižno kofetkanje ob Ljubljanici, in po prsih se začnejo trkati tisti zaresni športniki, ki jih ne ustavita niti dež in mraz. Tisti, ki so res predani. Kot da že udeležba na ljubljanskem maratonu ni bila dovoljšen dokaz za to.

A v resnici do teka nisem tako cinično naravnana; spoštujem tekače, sploh maratonce, postrani se gledamo le s tistimi, ki bi me radi na vsak način rekrutirali v svoj način življenja in se jim zdi, da brez poznavanja skrivnosti tekaštva nisi v resnici živ. Saj veste – tisti, ki se jim zdi, da obstaja samo ena pot in smo vsi ostali na napačni. Kakorkoli že, čeprav je maraton z nami že vse od starih Grkov, se moja mama rekreativnih tekačev iz svoje mladosti sploh ne spomni. Takrat so kakšne redke primerke, ki so tekali ob gozdu, gledali malce začudeno, rada pove. Par desetletij kasneje jo je ob jutranjih sprehodih s psom občasno prestrašil goli tekač, ki menda ni bil ekshibicionist, ampak pač bolj duhovno napreden ali nekaj takega in v pristnejšem stiku z naravo (in s samim sabo, seveda). Bosi tek zdaj ni več taka novost, morda bomo čez nekaj let spremljali dogodke ob golem teku. Gledalci so avtomatično zagotovljeni. Samo ideja …

Nobena vadba ni samo vadba Če so se pred petdesetimi leti čudili tistim, ki tečejo, se danes prej čudimo tistim, ki ne tečejo. Tek je menda res preprost šport, potrebuješ le dve delujoči nogi in voljo, pa je, pozitivno pa tako ali tako učinkuje na vse fizične in psihične delčke, ki sestavljajo človeka. Recimo. Tudi iz teka smo naredili celo znanost. Ne moreš na primer priti v športno trgovino in kupiti kakršnihkoli superg, ampak moraš kupiti prav tekaške superge. Če si resen, ti bodo v resni športni trgovini izmerili tudi malo morje resnih karakteristik tvojih stopal, da boš dobil res najbolj zaresne čevlje, kar jih je. Ampak tu se stvar šele začne, potem moraš paziti, po kakšni podlagi tečeš, kolena morajo biti zadovoljna, da ne omenjamo načina teka, kajti tečeš lahko tudi narobe in končaš s kakšno poškodbo. Športni modrčki so znanost sama zase, pajkice in hupajoči vozniki tudi. Potem imamo še knjige o teku; zadnjič sem videla novo, ki stane 37 evrov. Menda pokriva vse od a do ž, ampak kljub ceni zraven ne dobiš še superg. Samo pravim …

Vem, malo karikiram, a kakršnakoli vadba dandanes pač ni samo vadba, vedno potrebuješ dodatno opremo in pogosto tudi strokovnjaka, ki bo preveril, da vse počneš pravilno. Nepravilno izvajanje vadbe ima namreč lahko resne posledice. Organizirane vadbe s tridesetimi udeleženci so tako lahko precej neučinkovite, pa čeprav je lahko pri kakšni aerobiki skrivanje v skupini prav blagodejno, sploh če si en od tistih ljudi, ki korak osvoji šele nekje pri zadnji ponovitvi in nimaš partnerja v zločinu, s katerim bi se lahko svoji nerodnosti smejal. Ne nazadnje ti pol zdravja prinese že smeh, kajne?

A smeh je težje tržiti kot trebušnjake, ki jih lahko zapakiramo v vse mogoče. Skupinske vadbe imamo za vse, od zviranja ob drogu do vrtenja hulahop obroča in organiziranega sprehajanja novorojencev, da ne omenjamo vseh zumb, "pace" vadb, crossfitov, boot campov, body pumpov in še marsičesa, ob čemer joga zveni kot nekaj, kar so izvajale naše babice med mešanjem žgancev. Če ne poskusiš, ne moreš vedeti, kajne? (To je sicer precej gibljiv in zlorabljen argument, k teku pred biki in potapljanju na dah vas bo silil le redkodko.) Moji poskusi so se končali na študentski jogi v dvorani z več kot šestdesetimi ljudmi, kjer mi je vseeno uspelo izstopati. Ker nisem mogla dlje časa sedeti na svojih mečih sem od učitelja slišala, da morda joga pač ni zame. Zelo opogumljajoče, ni kaj.

Ni poškodb, ni panike Vsi bi delali z ljudmi, s katerimi ni težav. Ko te nastopijo, ima namesto organizatorjev vadb korist druga neskončna jama za denar – zdravniki, fizioterapevti, maserji in še marsikdo. Ob poškodbah se spremenijo v večinoma samoplačniško eskapado. Kljub osnovnemu in dopolnilnemu zdravstvenemu zavarovanju se na primer osebni zdravnik kar ustraši, ko mu omeniš, da bi se zaradi poškodovanega gležnja morda posvetoval s fizioterapevtom. In si potem vidno oddahne ter je neprimerno bolj ustrežljiv, ko dodaš, da ga nameravaš obiskati samoplačniško. Čudovita so pota našega zdravstvenega sistema, ki je včasih tam, da mi pomagamo njemu, ne on nam.

Vse, kar počnemo s telesom, pa če je to redno gibanje ali redno kavčanje, ima svoje posledice, in svet je kljub gospodarski krizi vedno na preži s ponujenim obližem za naše rane. Kjer so rane, tam je priložnost za zaslužek. Upam, da mi bo do konca življenja nekako uspelo vsaj hoditi brez kakšnih hujših posledic (ali potrebe po inštrukcijah o pravilni hoji). Stvari se sicer v resnici zakomplicirajo šele takrat, ko k zdravemu duhu v zdravem telesu prištejemo še prehrano, za katero smo dandanes že vsi pravi strokovnjaki. Dve osnovni fukciji telesa, gibanje in presnavljanje, še nikoli nista bili tako velika tržna niša in megla okoli preproste filozofije, da kar ti paše, ne more biti slabo, še nikoli tako gosta. Po zdravi pameti, saj veste.

*Kdor hodi, ne teče (Alan Ford)