Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Nedelja,
25. 1. 2015,
12.11

Osveženo pred

8 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

kolumna

Nedelja, 25. 1. 2015, 12.11

8 let, 3 mesece

Oskarji niso rasistični, ampak neumni

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
Potem ko predelaš par čustvenih odisejad s pomočjo filmov na Liffu, se ti zdijo nominacije za oskarje še malce bolj smešne.

Včasih tudi bizarne. Bradley Cooper je bil na primer nominiran tretjič zapored, kot da bi šlo za najboljšega igralca svoje generacije, seveda pa to sploh ni edina težava Oskarjev, ki so v mesecu med razglasitvijo nominacij in podelitvijo tema številnih podrobnih pregledov statistik o temnopoltih in ženskah na seznamih najboljših. In bera je letos bolj borna.

Največ nominacij sta prejela filma Birdman z Michaelom Keatonom, ki trdi, da mu še noben filmski lik, ki ga je upodobil, ni bil podoben manj kot Riggan (čeprav si gledalci naivno mislimo prav nasprotno) in Grand Budapest hotel Wesa Andersona, ki je s svojim osmim celovečercem vendarle prepričal tudi člane Akademije, ki podeljuje oskarje. Za petami jima je še 12 let trajajoči skoraj dokumentaristični projekt Fantovska leta.

A bolj kot o nominirancih se govori o tistih, ki so pri nominacijah potegnili kratko, na primer o Jennifer Aniston, katere ljubezensko življenje Američani secirajo tako zvesto, kot ločujejo odpadke, ki je v filmu Cake še enkrat demonstrirala, da ni samo lušten obraz. A še več prahu dviga film Ostrostrelec s svojo vprašljivo vojno propagando, medtem ko je protiutež v obliki Selme, drame o Martinu Lutherju Kingu in boju proti rasni segregaciji, na Oskarjih pustila bolj medel vtis. Med dvema nominacijama ima tudi tisto za najboljši celovečerec, a film vseeno že vnaprej velja za največjega osmoljenca Oskarjev.

Vitke, lepe in bele Ne ostanimo le pri barvi kože, nominiranke za oskarja so praviloma tudi vitke in lepe. Razen Julianne Moore so vse igralke v igri za kipec za najboljšo glavno vlogo mlajše od 40 let, prav vseh pet pa je vitkih belk, ki so bile predstavnice kakšne kozmetične ali modne znamke. In če igralke težje pridejo do raznolikih (da ne omenjamo enako plačanih) vlog, ki jih ne zapirajo v stereotipe, potem je to za temnopolte igralke še težje. Ne pozabimo še na starejše (kar v Hollywoodu za ženske pomeni nad 40 let), debelejše (kar v Hollywoodu za ženske pomeni več od 60 kilogramov) in pač vse tiste, ki bodo na naslovnico revije Vogue prišle samo, če bo uredništvo hotelo unovčiti zasluge za "revolucionarno" potezo. Okej, vsaj pogumno, če že ne revolucionarno.

Najboljše šale so tiste, ki za odskočno desko uporabijo resnico. Tina Fey se je na letošnji podelitvi zlatih globusov pohvalila, da je za razliko od Steva Carella, ki je za vlogo v filmu Foxcatcher (za katero je nominiran tudi za oskarja) vsak dan dve uri preždel v maski, potrebovala kar tri ure, da so jo uredili za vlogo osebe ženskega spola. Leto poprej je Ellen DeGeneres ob uvodnem nagovoru pred podelitvijo oskarjev pripomnila, da je prva možnost večera ta, da film 12 let suženj prejme oskarja za najboljši celovečerec. Druga možnost je bila ta, da so vsi prisotni pač rasisti.

Resnica je seveda nekje vmes, oskarjevsko volilno telo je res ostarelo (le 14 odstotkov jih je mlajših od 50 let), večinoma belsko (94 odstotkov) in moško (77 odstotkov), a gre za povsem isto volilno telo, ki ni nominiralo Clinta Eastwooda, režiserja Ostrostrelca, čeprav je film nominiran za najboljši celovečerec in čeprav Clint kot starejši belec lepo ustreza profilu povprečnega člana Akademije.

Lani je ista Akademija nagradila film 12 let suženj, njegovo temnopolto stransko igralko, pa tudi temnopoltega scenarista. Letos taista Akademija velja za rasistično. V resnici gre le za trapast volilni sistem in nič drugega. Gre za isti sistem, po katerem oskarja na primer nima Orson Welles, Martin Scorsese pa je po vrsti izvrstnih filmov kipec dobil šele za Dvojno igro leta 2007. Namesto Taksista je oskarja dobil Rocky. Jim Carrey ima dva zlata globusa, a nobene nominacije za oskarja. V njegovem primeru Akademija ni rasistična, ampak očitno brez smisla za humor.

Brez smisla za humor in brez občutka za PR Vsekakor je Akademija dovolj kratkovidna, da je zamudila priložnost za neprecenljivo zastonjsko reklamo, če bi v kategoriji najboljše režije prvič nominirala temnopolto režiserko (Avo DuVernay za Selmo). Umanjkanje njenega imena je pravzaprav odličen dokaz, da v ozadju ni nobene "velike zarote", saj bi bila prva temnopolta nominiranka za režijo odlična PR poteza. Pisala bi zgodovino in mediji pri nagradah nimajo ničesar raje, kot je fraza "prvič v zgodovini".

Zagotovo pa so v ozadju Oskarjev velike kampanje, ki se lahko ob hollywoodskih proračunih verjetno primerjajo samo še s predsedniško. Ob podrobnostih lobiranj in preračunljivosti glede časovnic človek izgubi še zadnji občutek romantike do filmskega posla. Vsaj na hollywoodski ravni. In ja, saj vem, oskarji v resnici nikoli niso bili realni pokazatelj najboljših filmov in nastopov, ampak tistih, ki so se najbolje prebili čez trivialna sita, in nimajo toliko opraviti s kakovostjo kot s tem, da so ob pravem času na pravem mestu s pravimi ljudmi za seboj.

Letos raznolikosti ne primanjkuje samo zaradi odsotnosti temnopoltih nominirancev. Pri Oskarjih raznolikosti primanjkuje vedno. Nagrade so odraz stanja v Hollywoodu in kot je za časnik Variety napisal režiser Barry Levinson (dobitnik oskarja za film Rain Man), se spremembe začnejo z izobrazbo, ne z glasovnicami za oskarja. In morda bi bolj razgledano občinstvo vplivalo tudi na odločitve velikih šefov v Hollywoodu. Morda. Morda pa bi raje gledali še 13. del Transformerjev.

Ne spreglejte