Naredil sem napako, resetirajte me

Bizarne novice v zvezi z njim in ekshibicijsko košarkarsko tekmo v Severni Koreji, ki jo je organiziral ob rojstnem dnevu Kim Džong Una, so se pojavljale že nekaj časa, vrhunec čudaškosti pa je bila Rodmanova rojstnodnevna pesmica za mladega diktatorja, ki ga je sicer oklical za "super tipa" in "prijatelja za vse življenje".

Ne predstavljam si, kako slabega predstavnika za stike z javnostjo moraš imeti, da te ne ubrani pred vlogo plačane plešoče opice za diktatorje in posledičnim samovžigom javne podobe. Hilary Swank bi že vedela, je pa res, da je medijski pogrom po osebni čestitki za čečenskega predsednika začela gasiti veliko hitreje in učinkoviteje – z opravičilom in odpovedjo honorarju v korist različnih dobrodelnih organizacij.

Rehabilitacija javne podobe Rodmana je zdrava pamet (in strah pred kariernim samomorom) srečala malo kasneje, Pjongjang res ne slovi po svoji odlični povezavi s svetovnim spletom, in verjetno nihče ni bil pretirano presenečen, da po severnokorejskem debaklu svojo javno podobo zdaj rešuje z odhodom v rehabilitacijsko kliniko. Uradno zaradi težav z alkoholom. Rehabilitacijskih klinik sicer že dolgo ne dojemamo več kot ustanov za odvajanje od te ali one odvisnosti, ampak gre pogosto v prvi vrsti za hitri tečaj vrnitve ugleda. Za rehabilitacijo javne podobe. Restart.

Ameriški zvezdniki, še posebej drugokategorniki, so pri ohranjanju svoje javne podobe in medijske pozornosti že utečeni. Pevka Kesha se na primer trenutno spopada z motnjo hranjenja in se "znova uči ljubiti samo sebe", LeAnn Rimes se je lani v enem mesecu med strokovnjaki naučila spopadati s stresom in tesnobo, Amanda Bynes je po nekaj mesecih bizarnih tabloidnih naslovnic pristala na sodišču in se iz klinike vrnila v objem staršev, mož Tori Spelling je po govoricah, da je prevaral ženo, v rehabilitacijsko kliniko odšel zaradi "zdravstvenih in osebnih razlogov", da je bila rehabilitacija nasilnega Chrisa Browna povzeta iz prvega poglavja priročnika za PR, pa se tako ali tako strinjajo vsi. Tudi Justin Bieber verjetno ni daleč od kakšnega izleta v eno ali drugo luksuzno kliniko, ki jim v Sloveniji rečemo toplice.

Prenova ni (bila) vedno kratka Takšna je pač rehabilitacija slabega slovesa v 21. stoletju – instantna. Nekdanji ameriški predsednik Richard Nixon se je po škandalu in odstopu s položaja kakšno desetletje udeleževal različnih diplomatskih poti in posvetov, napisal je več knjig in se ukvarjal z govorništvom, preden so ameriški časniki začeli pisati o njegovi "rehabilitaciji", torej o njegovem na novo zgrajenem ugledu. Novi Nixon morda ni bil kaj dosti drugačen od starega Nixona, a desetletje dela je po veliki sramoti vsaj nekoliko na novo zgradilo njegovo javno podobo.

Iskanje slovenskega primera je malo težje, saj so pri nas zvezdnikom – vsaj po navidezni nedotakljivosti – še najbolj podobni politiki, ti pa bi za vsako uspešno rehabilitacijo ugleda najprej morali priznati napako in odstopiti, kar našemu državnemu vrhu ne gre najbolje od rok. Tudi če se zgodi odstop, je ta ponavadi bolj kot ne prisilen, zadnje besede odhajajočih funkcionarjev pa so ponavadi namenjene igranju žrtvenega jagnjeta. "Jaz osebno nisem nič kriv, ampak …"

Pa pri nas? Vse je zarota. Nič čudnega, da smo bili pred leti vsi tako presenečeni, ko je zaradi vožnje službenega avta v vinjenem stanju odstopil Henrik Gjerkeš, takratni minister za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Ni trajalo dolgo, preden so začele krožiti teorije zarote, v središču katerih je bil odstop le diverzija za nekaj drugega. Nihče ne bi krivde prevzel "kar tako". Tako hitro. Zaradi osebne integritete? Pha, vse je zarota. Gašpar Gašpar Mišič bi že vedel. Njegovo vsaj načelno priznanje krivde, da je res sam odgovoren za to, da je pil, in še posebej za to, da se je potem usedel za volan službenega vozila, bi njegov ugled morda iz okolice ledišča dvignilo vsaj za kakšno stopinjo, a v resnici tega od njega sploh nismo pričakovali.

"Postavili so mi buteljko na mizo" in to, da je šlo za načrtno policijsko akcijo, ki mu jo je "nekdo serviral", je pleteničenje, ki ga pričakujemo od najstnikov (ali paranoičnih shizofrenikov), ki jih še nismo dodobra naučili sprejemati posledic za svoja dejanja, sploh za takšna, ki zakrivijo vsako tretjo smrt na slovenskih cestah. Če jih sploh kdaj bomo naučili odgovornosti. Pripadnost eliti pri nas pač dokazuješ prav s tem, da ti pravzaprav za nič ni treba res odgovarjati. Zato je govorjenje prve nadzornice Luke Koper o škodi za ugled družbe rahlo smešno, saj ga od potrditve GGM na čelo Luke sploh niso imeli. Rehabilitacija v Sloveniji ni pogoj za delovanje v najvišjih vejah politike in gospodarstva, ugled pa ima bolj funkcijo zadnjega gumba na srajci – lepše nam je, če je odpet.