Mrak: Vladni protikrizni ukrepi so korektni, katastrofalno počasno pa je njihovo uvajanje

Nesprejemljivo se mu zdi, da je v času globoke gospodarske krize največja banka NLB v državi brez stabilnega vodstva že pol leta in se posledično ukvarja predvsem sama s sabo.

Kdaj bo po vaši oceni konec sedanje finančne in gospodarske krize v svetu? To je verjetno vprašanje, na katerega danes vsi iščemo odgovor. Zanesljivega odgovora seveda nimam. Lahko pa rečem, da se v zadnjem času povečuje število indikatorjev, ki kažejo, da je dno gospodarske krize v svetu že doseženo. Nekatere pomembne azijske države so tako obnovile dokaj visoke stopnje gospodarske rasti, do obnovitve gospodarske rasti pa je prišlo tudi v ZDA in v nekaterih od največjih evropskih gospodarstev kot sta Nemčija in Francija. Ključno vprašanje danes je, ali ti znaki okrevanja že kažejo na vzdržno gospodarsko rast, ali pa morda lahko pričakujemo še en, morda še hujši zasuk navzdol. Do tega bi lahko prišlo, ko bodo prenehali učinkovati močni fiskalni ukrepi, ki so jih države sprejele in uvedle konec prejšnjega in v začetku letošnjega leta. Še en razlog se navaja, ki govori v prid temu, da bi kriza lahko imela dva dna oziroma obliko "W". Gre za relativno hitro rast cen nafte na svetovnem trgu, ki jo zaznavamo v zadnjem času.

Kaj pa v Sloveniji, ki jo je kriza zadela z zamikom? Tudi v Sloveniji je opaziti, da se trend naglega padanja gospodarske aktivnosti, ki smo mu bili priča v prvih mesecih letošnjega leta, umirja, kdaj bo prišlo do začetka okrevanja in kako močno bo le-to, pa je seveda odvisno predvsem od tega, kaj se bo dogajalo v naših glavnih trgovinskih partnerjih. Podobno kot je kriza prišla v Slovenijo z nekajmesečnim zamikom v primerjavi z zahodno Evropo, bo tudi okrevanje prišlo z zakasnitvijo.

Kakšne spremembe bo kriza povzročila v svetovnem gospodarstvu? Dejstvo je, da bo ta kriza dodobra pretresla svetovno gospodarstvo in da bo povzročila pomembne strukturne spremembe. Realno je pričakovati bistvene spremembe v finančnem sektorju, to je v sektorju, ki je bil tokrat neposredni vzrok za sedanjo krizo, do pomembnih sprememb pa bo seveda prišlo tudi v realnem sektorju. Veliko subjektov krize preprosto ne bo preživelo. Tisti, ki so bodisi imeli boljšo startno pozicijo in/ali so v tem obdobju uspeli narediti potrebno prestrukturiranje, pa bodo iz krize lahko izšli še močnejši, kot so bili pred njo. Vsekakor, kriza pomeni "veliko čiščenje".

Kako je s tem v Sloveniji? Bojim se, da ne dobro. V naši državi se namreč v času krize, ko bi se morali ukvarjati s tem, kako se iz nje izviti s čim manj ranami, ukvarjamo z drugimi stvarmi, s katerimi te rane samo še poglabljamo. Tako se po mojem mnenju v Sloveniji zadnje leto bistveno preveč in na nepravi način ukvarjamo s temama, kot sta kadrovanje v državnih oziroma paradržavnih subjektih in pa s tako imenovanimi tajkuni. Ti dve temi sta dejansko potisnili v drugi plan vse drugo, vključno z reševanjem gospodarske krize kot ključnim problemom današnjega časa in kot problemom, od katerega reševanja bo močno odvisna naša prihodnost. Ocenjujem, da nas bo to početje oziroma premalo aktivno upravljanje s krizo in njenimi posledicami lahko precej stalo.

Kakšen primer? Kot primer naj navedem Novo Ljubljansko banko. Nedopustno je, da je državna banka, ki drži v rokah več kot tretjino bančnega prostora v državi, brez glave praktično ves čas krize. Prav tako je nedopustno, da je za operacionalizacijo ključnega gospodarskega ukrepa, s katerim naj bi se zmanjšal kreditni krč v državi, potrebno pol leta. Ukrep, ki je po svojem konceptu sicer dober, je namreč danes bistveno manj učinkovit, kot bi bil pred časom.

Ali po vašem mnenju obstaja bojazen, da bodo slovenski izvozniki iz krize izšli manj konkurenčni. V tujini npr. podjetja zaradi krize odpuščajo in vlagajo v razvoj, pri nas pa večjih odpuščanj in razvojnih naložb ni bilo? Bodo trgi čakali? Slovenija se sooča z vrsto izzivov, ki bodo opredeljevali njeno mednarodno konkurenčnost v obdobju po krizi. Najprej začnem z izzivi na makroekonomskem področju. Evro, ki ga je Slovenija uvedla pred skoraj tremi leti, nam zelo pomaga, da lažje obvladujemo sedanjo krizo. Z uvedbo evra je naša država praktično odpravila tveganja tako imenovanih dolžniških kriz, s kakršnimi so se razvijajoče države soočale v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ter kriz, s kakršnimi so se oziroma se v tej krizi soočajo baltske države, Islandija, Madžarska in nekatere druge države v regiji. Ima pa uvedba evra tudi drugo, temnejšo plat medalje. Za razliko od držav, ki imajo svoje nacionalne valute, je Slovenija z uvedbo evra izgubila možnost, da prek zmanjševanja vrednosti svoje valute samostojno vpliva na svojo mednarodno konkurenčnost.

Kaj to konkretno pomeni? To seveda izpostavlja našo državo nekaterim dodatnim tveganjem in to v segmentu, kjer se njeni gospodarski subjekti soočajo s tekmeci iz držav, katerih valute so oziroma bodo devalvirale/depreciirale v času krize. Drugi makroekonomski izziv pa seveda predstavljajo slovenske javne finance. Zaradi delovanja tako imenovanih avtomatskih stabilizatorjev, uvedbe dodatnih protikriznih fiskalnih ukrepov ter nepotrebne plačne reforme, uvedene pred zadnjimi volitvami, je letos prišlo do velikega povečanja javnofinančnega primanjkljaja. Če država želi obdržati javne finance kolikor toliko pod kontrolo, potem nima druge možnosti kot to, da drastično zareže v javnofinančne odhodke. Odločitev vlade, da bo skupni obseg odhodkov proračuna v letih 2010 in 2011 ostal na nespremenjenem nivoju, je korak v pravi smeri in upam, da bo vzdržal. Če pa bi eventualno prevladali apetiti po večjih odhodkih in posledično večjem primanjkljaju, potem bi se država podala na pot izrazitih javnofinančnih tveganj.

Kaj pa izzivi na podjetniški ravni? Poleg izzivov na makroekonomski ravni bodo mednarodno konkurenčnost slovenskih subjektov v obdobju po krizi determinirali ukrepi na ravni samih podjetij in drugih gospodarskih subjektov. Splošna klima v državi in tudi operativnost protikriznega podpornega instrumentarija vlade ne navdaja s prevelikim optimizmom. To pa ne pomeni, da se v gospodarstvu ne dogajajo velike in pozitivne spremembe. Obstaja niz podjetij, za katere je slišati, da se dobro soočajo s krizo in da bodo morda iz nje izšle še relativno močnejše kot pred njo. Ne smemo namreč pozabiti, da je kriza močno prizadela tudi njihove tekmece v tujini.

Za katera podjetja so trenutne razmere najtežje? Najtežje je seveda s tistimi podjetji, za katera smo že dalj časa vedeli, da niso izvedla takšnega prestrukturiranja, ki bi jim omogočal dolgoročno stabilno poslovanje. Kriza je očitno trenutek, ko tudi v Sloveniji prihaja do "čiščenja" tistega dela gospodarstva, katerega prestrukturiranje smo med tranzicijo odlagali. Bilo bi zelo narobe, če bi tudi tokrat v imenu kratkoročnega reševanja negativnih socialnih posledic krize znova odložili nekatere prepotrebne strukturne reforme. Zaradi izrazito zaostrene javnofinančne situacije bi takšno odlaganje imelo izrazito visoko ceno na srednji in daljši rok.

Kako ocenjujete protikrizne ukrepe države? Kaj bi izpostavili kot primer dobre, kaj slabše prakse? Podobno kot druge države članice se je tudi Slovenija na izbruh gospodarske krize odzvala z nekaj svežnji ekonomskih ukrepov, ki so primerni za majhno, odprto gospodarstvo. Te ukrepe je v osnovi mogoče razdeliti v dva segmenta: v ukrepe za spodbujanje gospodarske rasti ter v socialne ukrepe, usmerjene v blaženje posledic povečevanje brezposelnosti. Po mojem mnenju so bili ukrepi konceptualno sicer ustrezno zastavljeni, čeprav bi si sam želel večjo težo ukrepov, usmerjenih v podporo gospodarske rasti. Največja slabost sicer korektnih ukrepov pa je bilo njihovo katastrofalno počasno uvajanje v prakso. Preprosto nesprejemljivo je, da je bilo za operacionalizacijo jamstvene sheme za podjetja kot ključnega ukrepa vlade za obvladovanje kreditnega krča potrebnega pol leta. Ali pa operacionalizacija jamstvene sheme za zadolževanje bank v tujini. Ni mi jasno, da ministrstvo za finance kot organ države in NLB kot večinsko državna banka potrebujeta več mesecev, da uskladita besedilo jamstvene pogodbe, na podlagi katere naj bi se banka zadolžila v tujini.

Kako pa so se po vaši oceni na pojav krize odzvali v podjetjih? So imeli pripravljene ustrezne scenarije? Menim, da je težko pavšalno govoriti o tem, ali so bila podjetja na krizo dobro ali slabo pripravljena. Slovenija je majhno in izrazito odprto gospodarstvo. To seveda pomeni, da se bistveno zmanjšanje naročil iz tujine zelo hitro in neposredno odrazi na proizvodnji slovenskih gospodarskih subjektov, vključenih v mednarodne mreže. Najbolj izrazit primer je bila seveda avtomobilska industrija. Slovenija je pomemben dobavitelj komponent za avtomobile, tako da se je padec proizvodnje v tej gospodarski veji močno odrazil tudi v znižanju povpraševanja po proizvodih slovenskih dobaviteljev. In tu slovenski dobavitelj nima prav velikih možnosti, če sploh, da padec naročil svojega tradicionalnega partnerja nadomesti s proizvodnjo za druge partnerje.

Kot kažejo podatki, kreditni krč še vedno ni popustil in gospodarstvo ima težave z likvidnostjo. Kaj lahko država še stori za izboljšanje razmer? Res, v zadnjih dneh poslušamo, da kreditni krč še ni popustil oziroma se morda celo zaostruje. Če je temu tako, je potrebno takoj pogledati, kaj se dogaja. Če gre za tehnične probleme, ki izhajajo iz sheme, potem je potreben takojšnji popravek na relaciji med pristojnimi vladnimi institucijami in bankami. Informacije, ki jih slišimo iz medijev, da banke nočejo oziroma ne morejo koristiti jamstvene sheme, so zaskrbljujoče. Morda bi tudi Banka Slovenije kot nadzornik bančnega sistema morala še enkrat pogledati, ali se da še kaj storiti za to, da bi se kreditne linije proti gospodarstvu v večji meri normalizirale.

Ali je za to krivo vodenje bank ali upravljanje z njimi? Verjetno se vprašanje nanaša na upravljanje in vodenje obeh bank, v katerih ima država ključno vlogo. Kot že omenjeno, to, da je v času globoke gospodarske krize največja banka v državi brez stabilnega vodstva in se posledično ukvarja predvsem sama s sabo, je preprosto nesprejemljivo. NLB je dejansko brez stabilnega vodstva že več kot pol leta. Razumljivo je, da se v takšni situaciji resne odločitve bodisi ne sprejemajo ali pa se sprejemajo na način, ki ni optimalen.

Kako je s privatizacijo, predvsem finančnega sektorja in energetike? Ta je za zdaj zastala, kdaj bi Slovenija lahko nadaljevala ta proces? Obdobje krize povsod po svetu in tudi pri nas ni čas, v katerem bi bilo realno pričakovati pomembnejše privatizacije. Bo pa do tega nedvomno prišlo, ko se bo kriza umirila in se bo začel nov gospodarski ciklus. Nenazadnje so številne države v času krize nacionalizirale svoje številne gospodarske subjekte, to še posebej velja za banke in druge finančne institucije, ki jih bodo skušale privatizirati v času, ko se bo gospodarska situacija kolikor toliko normalizirala. V Sloveniji nacionalizacij v kontekstu reševanja krize sicer ni bilo, ima pa država še od prej v lasti veliko premoženja. S tem premoženjem bi bilo smotrno začeti upravljati bolje in transparentneje, kot smo to počeli doslej, na kar nas je zelo nedvoumno in povsem upravičeno pozval OECD v svojem zadnjem poročilu. Sestavni del takšnega upravljanja pa bo brez dvoma tudi privatizacija nekaterih segmentov državnega premoženja.

Proračunski primanjkljaj se povečuje, prihodnje leto naj bi bil 4,8-odstoten, leta 2011 pa 3,5-odstoten. Mislite, da je realno v letu 2011 pričakovati znižanje vrzeli v proračunski blagajni? Podobno kot velika večina držav v svetu se tudi Slovenija letos sooča z bistveno povečanim javnofinančnim primanjkljajem. Če je uradna politika še pred dvema letoma trdila, da je Slovenija izpostavljena javnofinančnim tveganjem samo na dolgi rok in to v kontekstu staranja prebivalstva, pa je izbruh sedanje krize to situacijo dramatično spremenil.

Ste lahko konkretnejši? Slovenija se sooča s fiskalno krizo že danes, bi pa bil njen manevrski prostor za ukrepanje večji, če bi določene strukturne spremembe na odhodkovni strani svojih javnih financ naredila v času "debelih krav", ko je njeno gospodarstvo raslo po letni stopnji štiri odstotke in več. Če naša država ne bo zmanjševala proračunskega primanjkljaja vsaj po dinamiki, ki ga navajate v prejšnjem vprašanju, potem se bodo stroški obresti za servisiranje dolgov izrazito povečevali. To bi zelo verjetno hitro pripeljalo do znižanega ratinga države in do zaostrenih pogojev zadolževanja na mednarodnih finančnih trgih. Država se mora držati približno teh javnofinančnih okvirov, sicer bo zašla v neobvladljiva tveganja.

Kako država lahko reši svoje proračunske zagate? Čeprav nedvomno obstaja prostor za določene izboljšave slovenskih javnih financ na prihodkovni strani proračuna, predvsem z ukrepi v širjenje davčne osnove, pa so ključne reforme potrebne na odhodkovni strani. Slovenija bo morala zmanjšati svojo javno upravo in tako zmanjšati izdatke za plače kot ključen segment državnega proračuna. Poleg tega bo morala odločneje zagristi v nekatere od neprijetnih strukturnih reform, zlasti tistih na področju pokojninske in zdravstvene reforme ter na področju trga dela. In nenazadnje, pri alociranju razpoložljivih javnofinančnih sredstev bo morala država bistveno bolj kot doslej slediti razvojnim prioritetam, opredeljenim v različnih strateških dokumentih. Če danes pogledate slovenski proračun, ta nikakor ne odraža prioritet, sprejetih v teh dokumentih.

Kaj pa evropska sredstva? Črpanje sredstev iz evropskega proračuna postaja relativno še pomembnejše kot v času, ko so bile zaradi visoke gospodarske rasti tudi proračunske omejitve manjše. Zelo pomemben instrument za doseganje vseh teh ciljev se mi zdi programski proračun, na katerega prehaja država s proračunom za prihodnji dve leti. Zanimivo bo videti, kako bosta vlada in parlament obvladovali konceptualno spremembo proračuna, ko ta prehaja z logike delitve med ministrstvi na logiko delitve po programskih prioritetah. Prehod na programski proračun bo tudi zelo dobra analitična osnova za delo novega fiskalnega sveta, ki naj bi bil v skladu s sprejetim zakonom vzpostavljen do konca septembra.