Vsi bi bili zaslužni gostje

Nekaj podobnega se verjetno dogaja tudi ljudem, ki še kupujejo glasbene albume in morebiti ni več daleč čas, ko nas bodo spraševali, zakaj smo šli raje v razdrapan in po kokicah smrdeč kino kompleks kot pred računalnik. Mentaliteta zastonjkarstva je čisto preveč živahna. Moji razlogi sicer niso nič kaj romantični ali načelni. Imam težavo z izkoriščanjem prijateljskih ali sorodstvenih zvez za pridobivanje raznih ugodnosti (čeprav bi pri zdravstvenih ali nepremičninskih zadevah to verjetno takoj pozabila), neskončno nerodno mi je spraševati za takšne usluge, ata me s svojim "ti samo povej, da si moja" ni nikoli prepričal in tudi akreditacije, za katere sem imela vso podlago, sem si uredila le redko. Verjetno je ob tem jasno, da podpiram projekt kulturnega evra, ki ga je začel Kino Šiška in si prislužil splošno zgražanje. Fraza "obvezna donacija" je res manjši oksimoron, a vseeno gre za podporo kulturnemu projektu, ne za kovanje dobička in nakup cvetličnih aranžmajev prijateljice od prijatelja. In podpiranje kulture je tisto, kar se posredno gremo na vseh teh kulturnih dogodkih, kajne? Stereotipi koncertnih obiskovalcev Dokončno mnenje o kulturnem evru sem oblikovala dan ali dva kasneje, ko so namero predstavili javnosti, na koncertu Anne Calvi, ko sem stala poleg skupine sodelavcev enega od časnikov in dobršen del koncerta poslušala njihovo pogovarjanje namesto koncerta samega. In to se dogaja nenehno. Na koncertih preživiš vse stereotipe obiskovalcev: od ljudi, ki so pomembnejši od pomembnežev na odru in z razglašenim petjem preglasijo vse naokoli, do plesalcev, ki se s svojimi komolci in oslabljenim občutkom za osebni prostor obvezno nalimajo zraven tebe, pa do ljudi s polnimi kozarci piva in brez ravnotežja, in ne pozabimo na tiste, ki gojijo posebno ljubezen do kajenja v gneči (prepoved gor ali dol). Amaterskih režiserjev in fotografov raje sploh ne bomo omenjali, v to so danes tako ali tako mutirali skoraj vsi obiskovalci kulturnih prireditev. Sredi gneče v temnih dvoranah pa smo seveda zbrani tudi tisti, ki se ne znamo odklopiti od množice in takšne stvari opazimo. A med vsemi obiskovalci edino pravo zamero gojim do tistih, ki na koncertu organizirajo mini debatni krožek. Vedno si mislim, da so to ljudje, ki so vstopnice dobili zastonj. Drugače ne more biti. Pa če je to tolažba ali ne. Znašli so se, kajne? Trud za dobre vstopnice si razlagamo drugače Morda je moje pomanjkanje talenta za "znajdi se" situacije bolj napaka v programiranju, zaradi katere ne razumem, da bi bilo pravzaprav neumno, če določenih okoliščin ne bi izkoristila. Brezupen primer sem; vsi boni za popuste mi redno propadajo in še prijateljica mi svojega likovnega dela ni prodala po znižani ceni. Sem pa precej dobra v zgodnjem kupovanju vstopnic, še posebno, ko so te dražje. Če že odštejem 40 evrov za predstavo s sedežnim redom, potem hočem namreč sedeti spredaj, ne nekje proti zadnjemu delu dvorane, kjer za isto ceno vidim občutno manj. Pripravljena sem se torej potruditi za dobro pozicijo, nisem pa se pripravljena potruditi za zastonjsko pozicijo. Morda sem videla preveč ljudi, ki so sposobni klicati marsikam, da bi povprašali za možnost vstopnic (ne takšnih, ki bi jih plačali, seveda), pa se mi vse skupaj malo upira, kdo bi vedel. Ampak kupovanje vstopnic je bilo vedno nekako tudi ritualno. Pri petnajstih, šestnajstih, sem se za nakup ob prvi priložnosti zapodila v prodajalno plošč, najraje na Miklošičevi in Trubarjevi, ali pa za filofaksom, kjer je nedavno umrla še ena (zadnja?) Dallasova trgovina. Če me koncert ni zanimal tako zelo, sem sodelovala v vseh nagradnih igrah naokoli. Takrat smo te zadeve počeli še z dopisnicami in včasih se mi je celo posrečilo. V telefonskih nagradnih igrah nisem več sodelovala. Tudi koncertov nisem snemala in jih tudi ne nameravam, pa mi ni nič žal. Obžalovanje prej občutim do tega, da se v najstniških letih nisem udeležila še več koncertov, da bi se lahko do konca naužila tistih let, ko snemanje z mobitelom še ni bilo poslanstvo vsakega tretjega obiskovalca. Ko dogajanja še nisi spremljal po vijugah med morjem ekrančkov. Še vedno hranim vstopnice vseh koncertov, na katerih sem bila, tudi skupine Ugly Kid Joe v Kranju, ki se je komaj spomnim. Ne bomo o podrobnostih. V zbirki mi manjka le čisto prvi koncert in morda tudi zato hranim vse ostale. Ali pa zato, ker bi morala biti prva Nirvana, pa sem bila še malo premlada za te štose. Zamudila sem del zgodovine. In po drugi strani sem vesela, da moja prva asociacija na Cobainovo smrt ni pripovedovanje zgodbice s koncerta v Ljubljani. Slišala sem jih preveč. Nakup prek spleta pride z davkom za enostavnost Ne, nakupovanje vstopnic ni več takšno, kot je bilo takrat. Z veseljem bi trdila, da se je s spletno prodajo vse skupaj poenostavilo, vendar se ni, povečal se je zgolj dobiček za posrednike, ki ti vstopnico dostavijo. Nič več se ne morem sprehoditi skozi mesto in spotoma kupiti vstopnice, če je ta na primer za dogodek v Cvetličarni. Ker nisem želela plačati provizije spletne prodaje, sem se tako pred dnevi prvič odločila za nakup na bencinski črpalki, ki naj bi bila izredno priročna. (Pozabimo na to, da ne vozim in da zame priročnost pomeni nakup v središču mesta.) Mislim, da je nakup vstopnic za dva različna koncerta na bencinski črpalki trajal skoraj deset minut – na veselje vseh drugih, ki so hoteli na poti v službo le plačati bencin. Vse skupaj je danes tako zabavno kot plačevanje računa za plin na blagajni samopostrežne trgovine. Pogrešam specializacijo. Tudi pri novinarjih, ki ocenjujejo koncerte in se zmrdujejo nad dvoevrskim davkom. In mogoče čisto malo pogrešam tudi čas, ko je "znajdi se" pomenilo vklop vseh prepričevalnih sposobnosti, da si od staršev izvabil dovoljenje in denar za obisk koncerta. Morda nekateri le niso preboleli teh sponzoriranih časov in jim je zato plačevanje za vstopnice iz lastnega žepa še vedno tako tuje? Kdo bi vedel. Redko gre za socialne primere, bolj za tiste, ki mislijo, da so zaslužni gostje. A sreče nimaš, če si vstopnico "zrihtaš kako drugače", ampak imaš srečo, če imaš dovolj denarja, da lahko podpreš kulturnike, katerih delo ceniš.