Koga sploh še brigajo potniki?

Če si sovoznik in imaš čas glavo vrteti povsod naokoli, v tistih desetih minutah vidiš marsikaj, ujede, ki sedijo na električnih vodih, mačke, ki prežijo na plen, ponije in konje s kmetij, pa seveda Plečnikovo cerkev in mali asortiment novogradenj med jarki in polji. Če imaš srečo, lahko opaziš tudi čaplje in kakšen trop belih ritk. Srnjih, seveda. Zdi se mi, da sem enkrat videla celo merjasca, ampak ker je bila tema, raje ne bom segla z roko v ogenj. Barje je živo. Verjetno se tega nihče ne zaveda bolj kot tamkajšnji stanovalci ob vsakem obilnejšem deževju, ki iz okolice v najboljšem primeru ustvari močvirje, v najslabšem pa pravo malo morje na Barju. Nikoli mi ne bo jasno, zakaj ljudje gradijo hiše na zelo očitnem poplavnem območju, pa čeprav bi tudi sama z veseljem srkala kavo med opazovanjem jutranjih meglic in divjadi. Ampak to je že druga zgodba. Zadnje dni je bilo na Barju še posebno veliko srn, oni dan bi jih med eno samo vožnjo do Podpeči naštela skoraj 30. Cesta skozi naselja do Črne vasi ni pretirano široka; če se na njej znajdejo kolesarji, je treba počakati na prostor z nasprotne smeri in jih obvoziti, kakšen bolj bojazljiv voznik pa se bo ustrašil tudi srečanja z avtobusom. Tovornjaki tam ne smejo voziti. Verjetno ne zato, ker je krajinski park, ampak ker cesta stoji na močvirnatem območju in če ste se kdaj peljali do nakupovalnih središč na Rudniku, veste, kaj to pomeni. Ko lahko med vožnjo z mestnim prometom vidiš srne v naravnem okolju Kakorkoli že, tudi med zadnjim preštevanjem številnih srn v daljavi je tako nasproti pripeljal avtobus. Vedno (no, ne vedno, ampak odkar obstaja ta proga) se mi je zdelo, da mora biti to najbolj luštna vožnja ljubljanskega potniškega prometa. Koliko prestolnic pa se lahko pohvali z opazovanjem srn v njihovem naravnem okolju kar z mestnega avtobusa? Iztočnica za oglaševanje se ponuja kar sama od sebe. Ampak kaj, ko je potem avtobus pripeljal mimo in je postalo vidno, da je vozilo pravzaprav potujoči oglas. Vsa okna so bila skrita za nalepko. Ljubljanski mestni avtobus številka 19b, ki vozi do in od Jezera pri Podpeči, je pravzaprav najočitnejši primer škode, ki jo delajo v celoti v oglas zavita vozila javnega potniškega prometa. Škode? Ja, škode. LPP ima morda od oglasov res dobiček, vsi preostali pa smo na slabšem. Vsi potniki, tudi turisti, pri katerih menda vedno iščemo načine, kako jih poslati tudi na buse in jih obdržati pri nas dlje kot dva dneva. No, našla sem enega od načinov. Ampak spreminjanje avtobusov v potujoče oglasne table je pomembneje. Vizija? Je ni. Mesto oglasov Imamo predpise, ki določajo barvo fasad hiš (pa čeprav se tega praktično nihče ne drži) in imeli smo namero, da vse taksije v mestu obarvamo v isto barvo, pri videzu nekdanjih ljubljanskih zelencev pa nas očitno ne moti nič. No, sicer pa nas tudi postavljanje kozolcev z namenom oglaševanja v tem našem veleplakatnem kaosu nič ne moti, le zakaj bi bili avtobusi izjema? Ker kazijo videz mesta? Ker se potniki počutimo kot v podzemni železnici in je vse skupaj precej depresivno? Ker tistim, ki mesta ne poznajo, onemogočajo orientacijo? Ali luknjičasta prepreka vpliva na kakovost vožnje? Vsekakor. Pogled skozi luknjice je še posebno zabaven ob astigmatizmu (očalarji že veste, o čem govorim), če dežuje, pa vam tako ali tako ne pomaga nič; lahko štejete postaje ali pa med postankom pomolite glavo ven in preverite, kje sploh ste. Tudi če že vrsto let živite v Ljubljani. Kdo ve, morda pa gre za premeteno sodelovanje s proizvajalci telefonov – če na avtobusu ne moreš opazovati okolice, je večja verjetnost, da boš buljil v zaslon svojega telefona. Malo za šalo. Malo za res. Teorije zarot trenutno pač doživljajo svoj trenutek v medijih. Zabava po ljubljansko Ljubljanski potniški promet potnikom ni neprijazen samo od znotraj, saj tudi večina najprometnejših avtobusnih postajališč deluje bolj kot privesek svetlobnim oglasnim tablam. Te pogosto presekajo postajališča na več delov, potniki pa imajo ovirano tako gibanje kot pogled med njimi. Manevriranje med njimi je ob prihodih več busov hkrati stalnica. Zabava po ljubljansko. Seveda me ne čudi, da se je že pisalo o nepravilnostih pri postavljanju svetlobnih tabel. Potnikom je bilo to jasno že takrat, ko so jih postavili. Ampak koga pa pri javnem potniškem prometu sploh še brigajo potniki? Ali razgledi. Še pri vožnji, ki bi jo lahko opisali kot razgledno in nenazadnje vozi skozi krajinski park, ne prepoznamo potenciala, da bi progo tržili tudi kot turistično. Srnam je tako ali tako bolje brez nas.