Enako kot vegana. Pove ti.
Rada bi rekla, da zadnje čase opažam porast trkanja po prsih zaradi pogumne odločitve, da posameznik doma nima televizijskega sprejemnika, ampak v resnici opažam samo porast spremljanja televizijskih vsebin kljub temu, da človek doma nima televizije – s čimer se ob vsaki ponujeni priložnost rade volje pohvali, kot da je to ključen del njegove osebnosti. V drugem trenutku seveda že mirno razpravlja o seriji Pravi detektiv, ki je sicer ni videl vsakdo s televizijo, ampak prej vsakdo z internetno povezavo, zato me komentarji v stilu "televizije ne gledam že vrsto let, ampak to nadaljevanko moram pa nujno pogledati" verjetno ne bi smeli presenečati. Pa me.
"Televizije ne gledam, ampak ..."
Verjetno nihče, ki omeni, da "televizije ne gleda, ampak ...", nima namena kupiti teveja le zaradi kakšne prav posebej odmevne serije. Televizija je pač nepotrebna škatla (čeprav že dolgo ni podobna škatli); medij, ki poneumlja. Imeti televizijo je slabo, s spleta pretakati vsebine, posnete za televizijo, je okej. Morda pa gre v resnici za strah pred uporabo daljinca, malega pomočnika, ki ti dejansko prepušča izbiro o tem, kaj boš gledal? Tam je tudi gumb za izklop in ponavadi celo deluje. Prisežem, imam leta izkušenj in televizor mi dneva, ko ga sploh nisem prižgala, še nikoli ni zameril. Pravzaprav je precej ustrežljiv; včasih deluje kot predvajalnik radia, včasih zna pogledati kaj tudi za nazaj. Lepo se obnaša kljub temu, da mi je ob prihodu v stanovanje najprej padel na tla. Khm.
Ne vem, ali obstaja še kakšna domača elektronska naprava, o katere odsotnosti tako radi razpravljamo. Nihče se na primer ne trka po prsih, ker nima fena za lase, in nihče ne misli, da je človek brez aparata za peko vafljev ali grelca vode avtomatično boljši kuhar. Vsaj upam, da ne. Zato sumim, da gre pri ljudeh, ki se hvalijo s tem, da nimajo televizije, pravzaprav za pomanjkanje samodiscipline ali pa si preprosto ne zaupajo. No, dopuščam tudi možnost, da gre za neznanje uporabe daljinca.
Torej, se moraš zato, da bi bil kul, ker ne gledaš televizije, odreči samo dejanski napravi, spremljanju oddajanega programa ali kar celotni produkciji, posneti za televizijo? Kolegičino vprašanje sploh ni neumestno. Pri veganih so pravila jasna, pri ljudeh, ki trdijo, da so se odpovedali televiziji, pa je zadeva malce bolj zapletena.
Dobri časi za TV-serije
Razumem tiste, ki se jim zdi sam televizor pač nepotreben dodatek v dnevni sobi in ne spada v koncept njihove ureditve prostora, razumela bi tudi tiste, ki iz kakršnegakoli razloga že ne gledajo prav nobenih televizijskih vsebin, tudi izsekov iz šova Jona Stewarta na YouTubu ne, ne razumem pa logike zavračanja televizije iz prepričanja, da televizija poneumlja, medtem ko si s pomočjo spleta vseeno rade volje ogledaš marsikatero televizijsko vsebino. Še posebej zdaj, ko je produkcija serij na resnično zavidljivi ravni in včasih skoraj prekaša filmsko produkcijo, kjer sezname najbolj gledanih zadnja leta polnijo nadaljevanja in predelave. Vsebine, posnete za televizijo, dandanes do gledalca veliko lažje pretihotapijo kakšne nove ideje, nore zgodbe.
Morda pa se televizija 21. stoletja kar ne more znebiti prtljage iz preteklosti, ko je veljala za simbol vsega slabega v medijskem svetu. Saj veste, medij za šov Jerryja Springerja in za razglašanje panike zaradi čebel ubijalk.
Peklenska pomaranča v dnevni sobi
Seveda, da televizija poneumlja; ves svet poneumlja, če ga ne gledaš skozi "pravi" filter. Poneumljajoči so jumbo plakati ob cesti, poneumljajoče so revije s številnimi nasveti za izgubo dveh kilogramov v enem dnevu, poneumljajoča je največja knjižna uspešnica lanskega leta, da ne omenjamo interneta – po količini neumnosti mora splet kar prednjačiti.
Poneumljajoče so tudi nekatere radijske postaje, ki s ponavljajočim se glasbenim izborom podcenjujejo svoje poslušalce, za marsikatero neposlušljivo pa znajo poskrbeti tudi med govorjenjem. A do radia smo precej tolerantni, priznavamo dobre in slabe postaje, dobre in slabe vsebine, medtem ko je televizija slaba kar v celoti. Čeprav prisežem, da še nikoli nisem slišala za koga, na katerem bi televizija ob vklopu izvedla prijem iz Peklenske pomaranče, ga privezala na stol, veke prisilno zadržala narazen in ga polnila z vsebinami, medtem ko bi njegov inteligenčni kvocient polzel navzdol, točka za točko.
Lahko bi domnevali, da ljudje brez televizorja več berejo, pogosteje igrajo družabne igre in imajo globlje pogovore, ampak nekako sumim, da se v 21. stoletju vmes vrine računalnik. In če že govorimo o napravah, ki so sposobne slabega vpliva, neskončne ponudbe poneumljajočih vsebin in povzročanja odvisnosti od čudovitega magičnega svetlega zaslona: kdo se upa odpovedati računalniku? To bi dejansko zahtevalo trdno voljo, pogum in nekaj odrekanja. Sicer ne jamčim, da boste brez računalnika avtomatično veljali za kul osebo in bo poza intelektualca neoporečna, vsekakor pa boste sporočali veliko več kot tisti, ki ponosno "ne gledajo televizije", poznajo pa vse najboljše skeče Jaya Lena, so si trikrat ogledali rdečo poroko iz Igre prestolov in so sposobni napisati disertacijo o razliki med novodobnim ameriškim in britanskim Sherlockom Holmesom.
3
