Kako naj vlada zapravlja denar, ki ga nima

Pred 78 leti, februarja 1936, je britanski ekonomist John Maynard Keynes objavil svoje najpomembnejše in najvplivnejše delo Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja, v izvirniku The General Theory of Employment, Interest and Money.

Keynes za večjo vlogo države pri premagovanju krize V tej po mnenju številnih revolucionarni knjigi je Keynes, ki je bil oster nasprotnik varčevalne politike tedanje britanske vlade v obdobju tako imenovane velike gospodarske krize po letu 1929, zagovarjal močnejšo vlogo države v gospodarstvu. Država naj zlasti z davčno in proračunsko politiko ter nizkimi obrestnimi merami spodbuja in poveča javno porabo, ki bo nato zagotovila polno zaposlenost prebivalstva.

Keynes je bil že pred objavo Splošne teorije znan nasprotnik neoklasične ekonomije in zagovornikov tako imenovane nevidne roke trga. Že v svojem zgodnjem delu Traktat o monetarni reformi, v izvirniku The Tract on Monetary Reform, iz leta 1923 je nasprotoval mnenju takrat prevladujoče britanske ekonomske teorije, da je gospodarstvo sistem, ki sam po sebi in brez posega vlade teži k uravnoteženju, in da moramo le počakati, da se stvari same uredijo.

Dolgoročno smo vsi mrtvi "Dolgi rok je zavajajoč vodnik za tekoče zadeve. Dolgoročno smo vsi mrtvi," je bil Keynesov znan odgovor na teze o čakanju na samouravnoteženje trga. Toda šele svetovna gospodarska kriza, ki je izbruhnila v ZDA leta 1929 in se nato razširila po svetu, je dala večjo veljavo Keynesovim zamislim in teorijam.

Gospodarska kriza je povzročila visoko brezposelnost, podjetja in banke so propadali, na milijone delavcev je bilo brez dela. Med nezadovoljnim prebivalstvom so se začele krepiti radikalne politične zamisli. Na eni strani skrajna levica, torej komunisti, na drugi strani političnega prostora pa skrajna desnica, fašisti in nacisti.

Oster nasprotnik komunizma in marksizma Keynes, ki je izhajal iz angleške liberalne tradicije, je bil nasprotnik obeh, tako komunistov kot fašistov. Posmehoval se je ekonomskim teorijam Karla Marxa, ki so bile temelj komunistične ideologije, in jim oporekal kakršno koli znanstveno težo.

Sam je svojega teoretskega predhodnika videl zlasti v Thomasu Robertu Malthusu, anglikanskem duhovniku in ekonomskem teoretiku s konca 18. in začetka 19. stoletja, ki je prav tako zagovarjal mnenja, da je povečevanje porabe ključ za končanje krize.

Keynesove protisemitske izjave Keynes je krivdo za širjenje komunizma med številnimi mladimi Britanci v tridesetih letih prejšnjega stoletja presenetljivo videl v dediščini britanskega kalvinizma in njegovega poudarjanja strogosti in asketizma. Kot zanimivost: eden od takšnih mladih Britancev, ki ga je v "rdečem desetletju" pred drugo svetovno vojno navdušil komunizem, je bil tudi Kim Philby, poznejši britanski obveščevalec, ki je vohunil za sovjetski KGB.

Tudi nacistična ali fašistična ureditev Keynesu ni bila najbolj pisana na kožo. Čeprav ni bil preveč navdušen nad Judi (tako kot tudi ne nad Rusi, ki jih je imel za okrutne in neumne) – za Alberta Einsteina je tako dejal, da je "s črnilom umazan mali poredni Židek" – in je bil zagovornik evgenike, ni bil privrženec nacizma ali fašizma.

Od istospolnih avantur do poroke z rusko balerino Ne nazadnje se njegova istospolna usmeritev ni preveč skladala s skrajno desnimi pogledi na ureditev družbe. Keynes je bil tudi član vplivne skupine angleških pisateljev, filozofov in umetnikov, ki je dobila ime po kraju Bloomsbury.

Člani te skupine so bili med drugimi pisatelji E. M. Foster, Virgina Woolf in Lytton Strachey ter slikarka Dora Carrington. Delovanje skupine je predstavil britanski film Carrington iz leta 1995. Pozneje se je Keynes – po letih promiskuitetnega istospolnega življenja – leta 1921 zaljubil v znano rusko balerino Lidijo Lopokovo in se leta 1925 poročil z njo.

Kako ubraniti kapitalizem in demokracijo pred nevarnostjo komunizma in fašizma Keynes je svojo ekonomsko teorijo poskušal uveljaviti predvsem kot alternativo obema skrajnostnima, ki sta želeli uničiti demokratično družbo – komunizmu in fašizmu. Kapitalizem in demokracijo je po njegovem lahko ohranila le večja vloga demokratične države v gospodarstvu. Zaradi premajhnega in prešibkega zasebnega vlaganja naj s pomočjo proračunske politike čim več vlaga država, s čimer bo ustvarila nova delovna mesta in dosegla polno zaposlenost, s tem pa tudi spodrezala krila političnemu radikalizmu.

Zapravljanje neobstoječega denarja ohranilo kapitalizem? Ali kot je leta 1999 zapisala ameriška revija Time, ko je Keynesa vključila na svoj seznam stotih najpomembnejših in najvplivnejših osebnosti 20. stoletja: "Njegova radikalna ideja, da morajo vlade zapravljati denar, ki ga nimajo, je mogoče rešila kapitalizem."

Keynesovi nauki so postali temelj ekonomske šole, ki je po njem dobila tudi ime: keynesijanstvo. Privrženca te šole sta med drugim tudi znana ameriška ekonomista Paul Krugman in Joseph E. Stiglitz, ki nasprotujeta varčevalni politiki kot sredstvu za pot iz krize.

Prevlada keynesijanstva po drugi svetovni vojni Pred drugo svetovno vojno je keynesijansko politiko proračunskega aktivizma udejanjala Švedska, ki pa je veljala za premajhno, da bi lahko bila zgled za kakšno večjo državo. Po mnenju nekaterih je keynesijanske prvine imela tudi nacistična gospodarska politika pod vodstvom gospodarskega ministra Hjalmarja Schachta.

Zlata leta za keynesijanstvo so prišla po koncu druge svetovne vojne, a jih Keynes sam ni več doživel, saj je umrl aprila 1946, star 62 let (rodil se je junija 1883). Tik pred smrtjo so se ga polotili močni dvomi o zavračanju gospodarskega liberalizma, saj je svojemu prijatelju dejal, da lahko le nevidna roka Adama Smitha reši Veliko Britanije iz luknje, v katero je padla.

Zlom keynesijanstva v kriznih sedemdesetih A na nevidno roko trga je bilo treba počakati še nekaj desetletij, saj je keynesijanstvo prevladovalo. Celo Milton Friedman, velik zagovornik svobodnega trga, je leta 1965 izrekel znano frazo: "Zdaj smo vsi keynesijanci.". Že leto pozneje jo je zrelativiziral.

Keynesijanstvo in keynesijansko navdahnjene državne gospodarske politike so zašle v krizo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, še zlasti po naftni krizi leta 1973, ki je zamajala zahodna gospodarstva. Številni politiki – tako na levi kot na desni (najbolj znana je britanska premierka Margaret Thatcher) – so namesto k polni zaposlenosti vse bolj težili k krotenju inflacije in privatizaciji. "Zdaj smo vsi thatcherjanci," je tako leta 2002 zapisal britanski laburist Peter Mandelson.

Preporod keynesijanstva po letu 2008? Svetovna finančna kriza, ki je izbruhnila leta 2008, je sicer po mnenju nekaterih povzročila preporod keynesijanstva. Keynesijansko politiko tako vidijo v večjem aktivizmu države pri premagovanju krize, na primer pri pomoči ameriške vlade ameriškim bankam.

Pa naj bo pri dejavni monetaristični vlogi centralnih bank, da zagotavljajo čim več denarja v gospodarstvu, ali pri varčevalni politiki, ki sledi temu, da "ni nobeno kosilo zastonj" – stari misli, ki jo je od leta 1975 populariziral Friedman.