Nedelja, 17. 4. 2022, 19.29
2 leti
Je to razlog, da je Putin udaril po Ukrajini ravno letos?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
58
Ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu je Ukrajina spolzela iz rok v začetku leta 2014. Takoj je zasedel črnomorski polotok Krim in od Ukrajine odtrgal del Donbasa na vzhodu države. Letos je znova udaril. Tokrat želi Ukrajino ali vsaj velik del njenega ozemlja znova spraviti pod nadzor Moskve.
Ruski predsednik Vladimir Putin se je osem let pripravljal na napad na Ukrajino in čakal na pravi trenutek. V tem času je ameriška družba in politika postala popolnoma polarizirana, EU je z izstopom Velike Britanije postala šibkejša, Nemčija pa popolnoma energetsko odvisna od Rusije.
Pred osmimi leti se je z majdansko revolucijo v Ukrajini zgodil velik pretres. Ko so množice protestnikov strmoglavile proruskega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča, je zavrelo na proruskem vzhodu in jugovzhodu države.
Priključitev Krima in proruski uporniki v Donbasu
S pomočjo ruske vojske se je Krim odcepil od Ukrajine, ta črnomorski polotok pa je nato Moskva enostransko priključila k Ruski federaciji. Rusija je tudi pomagala proruskim separatistom v Donbasu (okrajšava za Doneški premogokopni bazen), ki ga sestavljata ukrajinski regiji Doneck in Lugansk.
Proruski uporniki so v spopadu z ukrajinskimi silami zasedli del ozemlja obeh regij (vključno z glavnima mestoma Doneck in Lugansk) in razglasili samooklicani republiki: Doneško in Lugansko republiko. Nato se je fronta za slabih osem let – od leta 2014 do 2022 – ustalila z občasnimi incidenti.
Osem let čakanja na pravi trenutek
Ruski predsednik Vladimir Putin je nato osem let čakal (nekateri bi rekli, da se je obotavljal), dokler ni sprožil napada na Ukrajino. Vprašanje je, zakaj ni že takoj po padcu Janukoviča začel vsesplošnega napada na Ukrajino.
Vladimir Putin je vršilec dolžnosti predsednika Ruske federacije postal 31. decembra 1999. Rusija je bila v 90. letih gospodarsko in politično nestabilna država, ki jo je vodil k pijančevanju nagnjeni Boris Jelcin. S pomočjo visokih cen nafte je Putin izboljšal gospodarske in socialne razmere v državi. Na veliko veselje povprečnih Rusov je obračunal z oligarhi, ki mu niso hoteli biti politično podrejeni. Ne preseneča, da številni Rusi v njem vidijo velikega voditelja, ki je po koncu hladne vojne ponižano Rusijo znova naredil za veliko in strah vzbujajočo državo.
Razlogov je morda več. Vprašanje je, ali je bila leta 2014 ruska vojska sploh pripravljena na vsesplošni napad na 40-milijonsko sosedo (pri tem je treba upoštevati, da leta 2014 tudi ukrajinska vojska ni bila tako močna kot leta 2022).
Ruske vojaške težave z majhno Čečenijo
Rusija se je namreč v preteklosti precej mučila z manj kot dvomilijonsko Čečenijo, ki je novembra 1991 razglasila neodvisnost od Ruske federacije. Potrebni sta bili dve vojni, prva rusko-čečenska vojna (1994–1996) in druga ruska-čečenska vojna (1999–2009), da so Rusi bojevite Čečence spravili na kolena. Zdaj je Čečenija pod Ramzanom Kadirovom znotraj Rusije nekakšna država v državi, in to država, v kateri vlada šeriatsko pravo.
Poleg tega je 12-dnevna vojna s 3,7-milijonsko Gruzijo avgusta 2008 kljub zmagi ruske vojske nad gruzijsko pokazala številne pomanjkljivosti. Kot piše obrambni strokovnjak Michael Kofman, so se številni ruski oklepniki pokvarili, še preden so prišli na bojišče.
Slabosti ruske vojske v Gruziji
Kar 40 odstotkov ruskih žrtev naj bi bila posledica nesreč pri vožnji do bojišča. Slabo se je odrezalo tudi rusko letalstvo, pokazala se je nesposobnost usklajevanja med različnimi deli ruske vojske.
Avgusta 2008 je ruska vojska prišla na pomoč samooklicani državi Južni Osetiji, ki jo je napadla gruzijska vojska. Ruska vojska je prodrla skoraj do gruzijske prestolnice Tbilisi. Na fotografiji: uničene stavbe v gruzijskem mestu Gori po napadu ruske vojske.
Slabo je bilo tudi obveščevalno delo oziroma prenos obveščevalnih in izvidniških podatkov do enot na bojišču, zaradi česar so te pogosto padle v gruzijske zasede, v enem primeru pa sta se dve ruski enoti medsebojno spopadli. Zaradi vseh napak in šibkih točk se je oktobra 2008 začelo načrtno posodabljanje ruske vojske.
Rusko vojaško posredovanje v Siriji
Morda je Putin leta 2014 presodil, da njegova vojska še ni sposobna za obračun z Ukrajino. Leta 2015 se je tako ruski pogled z Ukrajine preusmeril na Sirijo, kjer je divjala huda in krvava državljanska vojna. Putin je v Sirijo poslal rusko vojsko, ki je pomagala sirskemu voditelju Bašarju Al Asadu, da se je obdržal na oblasti.
Številni zdaj menijo, da je bila sirska državljanska vojna, v kateri so se ruske sile spopadale z različnimi uporniškimi skupinami, med katerimi je bila tudi zloglasna Islamska država, nekakšna vaja oziroma predpriprava ruske vojske za napad na Ukrajino.
Evropo leta 2015 zatrese migrantska kriza
Morda je leta 2014 Putin tudi presodil, da tudi mednarodne razmere še niso ugodne za vsesplošno vojno proti Ukrajini oziroma da bi se srečal s prevelikim mednarodnim odporom. Drugače povedano: morda so se mu zdeli njegovi nasprotniki še preveč močni in je hotel počakati, da postanejo bolj slabotni.
Migrantska kriza pozno poleti in jeseni 2015, ki jo je z nepremišljeno politiko pomagala zaostriti nemška kanclerka Angela Merkel, je omajala trdnost EU. Z grajo politike na stežaj odprtih vrat za migrante in begunce, ki jo je zagovarjala Merklova, so zagovorniki britanskega izstopa iz EU, kot je Nigel Farage, prepričali britanske volivce, da so na referendumu junija 2016 glasovali za brexit.
V letih, ki so sledila ukrajinski krizi leta 2014, pa so se zgodile velike spremembe. Leta 2015 je tako EU zatresla migrantska kriza, ki jo je s svojo nepremišljeno politiko pomagala poslabšati nemška kanclerka Angela Merkel.
Proputinovski suverenisti
Sledil je vzpon protipriseljenskih desnih strank, ki so bile dokaj proputinovsko usmerjene: spomnimo se le na Italijana Mattea Salvinija, Francozinjo Marine Le Pen ali nemško AfD. To, kar je bila v času hladne vojne Moskva za komuniste po vsem svetu, je zdaj za t. i. evropske suvereniste. Salvini in Le Penova sta se po ruskem napadu na Ukrajino vsaj javno odmaknila od Putina.
Na Madžarskem in znotraj EU pa je z vsakimi novimi volitvami svojo moč in vpliv krepil Viktor Orban, brez dvoma največji, najbolj vpliven in najbolj koristen Putinov zaveznik v EU.
Vzpon Trumpa v ZDA
Za nameček je migrantska kriza povečala prepad med zahodom in vzhodom EU, še večji udarec pa je bil odhod Velike Britanije iz evropske povezave. Zdelo se je, da EU ni več tako močna in enotna, kot je bila leta 2014.
Novembra 2016 je na ameriških predsedniških volitvah zmagal newyorški nepremičninski magnat in televizijski zvezdnik Donald Trump. Obljubljal je zid na meji z Mehiko, strogo politiko priseljevanja, izolacionizem in gospodarski protekcionizem namesto svobodne trgovine. Verjetno bi Trump leta 2020 znova zmagal, če mu je ne bi zagodla pandemija covid-19, ki je v začetku leta 2020 vrgla svet iz tirnic in povzročila velik padec svetovnega gospodarstva.
Politični viharji pa so se dogajali tudi v ZDA, kjer je novembra 2016 zmagal republikanec Donald Trump. Ta je z zatrjevanjem, da je Nato že preživeta organizacija, govoril stvari, ki so bile prijetne za Putinova ušesa. Da ne omenjamo očitkov demokratov, da je Putin pomagal Trumpu pri zmagi nad Hillary Clinton.
Politično razklane ZDA
V ZDA se je tako okrepila družbena in politična polarizacija. Leta 2020 je udaril še covid-19, ZDA pa so se znašle tudi v politično razgretem poletju po smrti temnopoltega Georgea Floyda, ko so izbruhnili številni izgredi po vsej državi. Polarizacija se je še okrepila, ko se Trump ni hotel sprijazniti s porazom na predsedniških volitvah novembra 2020.
Trumpovi najbolj goreči podporniki, ki jih je Trump še dodatno podžigal z za lase privlečenimi teorijami o volilnih goljufijah, so 6. januarja 2021 celo napadli ameriški kongres, da bi nasilno preprečili potrditev zmage demokrata Joeja Bidna. Številnim najbolj črnogledim se je verjetno zdelo, da so ZDA na robu Trumpovega državnega udara in zdrsa v avtoritarno vladavino.
Ostareli Biden in neprepričljiva Harrisova
Poleg tega je ostareli Biden kmalu začel izgubljati priljubljenost, ZDA pa so se avgusta lani ne preveč gladko umaknile iz Afganistana. Tudi podpredsednica ZDA Kamala Harris se ni izkazala za ravno najboljšo izbiro za tako visoko funkcijo (veliko boljše bi bilo, če bi Biden za podpredsednico ZDA izbral našo rojakinjo Amy Klobuchar). ZDA poleg tega letos novembra čakajo tudi vmesne kongresne volitve.
Najbolj goreči Trumpovi podporniki so 6. januarja 2021 napadli ameriški kongres, da bi preprečili potrditev zmage demokratično izvoljenega Joeja Bidna. "Smutnoje vremja" na ameriški način bi lahko rekli Rusi. Videoposnetek napada Trumpovih podpornikov:
Ko je Putin vse to opazoval iz Moskve, se mu je morda zazdelo, da so ZDA zdrsnile v obdobje, ki bi mu Rusi rekli smutnoje vremja – težavni časi oziroma krizni časi. S pojmom smutnoje vremja se v ruskem zgodovinopisju označuje viharno obdobje ruske zgodovine med letoma 1589 in 1613.
Krizna leta carske Rusije
Leta 1589 je umrl zadnji ruski car iz dinastije Rurikidov, leta 1613 pa je oblast v Rusiji prevzel prvi car iz dinastije Romanov. Ti so potem vladali Rusiji vse do februarske revolucije leta 1917. Obdobje med letoma 1589 in 1613 je bilo obdobje brezvladja, brezzakonja in nasilnih bojev za oblast.
Izbruhnila je lakota, ki je morda pomorila tretjino Rusov, velik del Rusije, vključno z Moskvo, pa so zasedli Poljaki. Moskva je bila v poljskih rokah od leta 1610 do 1612.
Krizna 90. leta v Rusiji
Smutnoje vremja je pojem, ki ga nekateri uporabljajo tudi za ruske težave v 90. letih preteklega stoletja. Sovjetska zveza, ki je izgubila hladno vojno z Zahodom in izgubila nadzor nad državami Varšavskega pakta, je leta 1991 razpadla, številni Rusi so ostali zunaj meja Ruske federacije.
Vladimirju Putinu, ki je bil v 80. letih agent KGB v Vzhodni Nemčiji, je uspelo vzpostaviti zelo dobre odnose med Rusijo in Nemčijo. Tako je Nemčija vse bolj postajala energetsko odvisna od Rusije, nekdanji nemški kancler Gerhard Schröder pa je po koncu vladanja dobesedno prišel na Putinovo plačilno listo.
Med letoma 1996 in 1999 je Moskva morala s stisnjenimi zobmi dovoliti tudi dejansko neodvisno islamistično republiko Čečenijo na ozemlju Ruske federacije.
Šibki Jelcin in mogočni oligarhi
Prehod iz socialističnega v tržno gospodarstvo je povzročil hude socialne težave, na drugi strani pa so se z razprodajo družbenega oziroma državnega premoženja pojavili številni novopečeni bogataši, t. i. oligarhi. Razmahnil se je tudi kriminal. Za nameček je Rusijo leta 1998 udarila še finančna kriza.
V 90. letih je Rusiji vladal k pijači nagnjeni Boris Jelcin kot nekakšni slabotni car, ki ne more ukrotiti samovoljnih sodobnih bojarjev (bojarji so bili veliki plemiči v carski Rusiji) – oligarhov.
Rusija na robu državljanske vojne
Leta 1993 je Rusija doživela tudi hudo politično krizo, ko sta se za oblast v državi pomerila ruski predsednik Jelcin in ruski parlament.
Rusija je bila v "smutnoje vremja" v 90. letih preteklega stoletja v gospodarski in politični krizi. Oktobra 1993 je bila zaradi ustavne krize na robu državljanske vojne. Končala se je tako, da je ruski predsednik Boris Jelcin ruski vojski ukazal napad na ruski parlament. Videoposnetek o ruski krizi leta 1993:
Kriza se je razpletla tako, da je Jelcin nad parlament oktobra 1993 poslal vojsko, ki je vdrla v parlament in zajela uporne poslance. Rusija je bila takrat morda na robu državljanske vojne. V spopadih v Moskvi je umrlo 147 ljudi, 437 pa je bilo ranjenih.
Putin kot močni ruski car
Glede na politično viharna, negotova in težavna devetdeseta leta se številnim Rusom Putin verjetno zdi odrešenik, ki je kot nekakšni močni ruski car državo znova postavil na noge, spodrezal vpliv "bojarjev" (oligarhov) in v Rusiji vzpostavil določeno raven socialne varnosti in gospodarske stabilnosti.
Morda je pred napadom na Ukrajino Putin mislil, da je Rusija izplavala iz težav oziroma krize ter da ima posodobljeno in za vojno pripravljeno vojsko, na drugi strani pa so EU in ZDA, ki ji vlada ostareli Biden, zdrsnile v smutnoje vremja. Zahodna gospodarstva se tudi še niso popolnoma gospodarsko opomogla od posledic pandemije covid-19. Za nameček so zajezitveni ukrepi v času pandemije (zapiranje javnega in gospodarskega življenja, obvezno nošenje zaščitnih mask, vprašanje obveznega cepljenja ...) povzročili precejšnja družbena nesoglasja v številnih zahodnih državah.
Odhod Merklove, Francija pred volitvami
Poleg tega se je decembra lani po 16 letih vladanja najmočnejši državi v EU umaknila nemška kanclerka Angela Merkel, ki je bila za številne Evropejce kljub vsem napakam, ki jih je naredila, nekakšen simbol stabilnosti, druga najmočnejša članica EU, Francija, pa je v negotovem predvolilnem obdobju. Morda se je Putinu zdelo, da je zdaj napočil pravi trenutek za vojno proti Ukrajini.
Belorusija, ki ji s trdo roko vlada Aleksander Lukašenko, je zelo pomembna ruska zaveznica. Ko so po Lukašenkovi zmagi na beloruskih predsedniških volitvah leta 2020 izbruhnili protesti privržencev beloruske (zatirane) opozicije (ta Lukašenku očita, da je zmagal z volilnimi goljufijami), je bila Putinova podpora ključna, da je Lukašenko obstal na oblasti. Po drugi strani pa bi brez ruskega nadzora nad Belorusijo Putin letos težko napadel Ukrajino (spodleteli napad na Kijev je bil namreč izveden z beloruskega ozemlja). Če bi Lukašenka Belorusi leta 2020 vrgli z oblasti, bi Putinov načrt napada na Ukrajino morda že takrat padel v vodo.
Čeprav vojna v Ukrajini še traja, pa je že jasno, da Putinov prvotni načrt hitre podreditve in osvojitve Ukrajine ni uspel. Biden se je kljub svoji starosti za zdaj dobro odrezal v merjenju moči s Putinovo Rusijo. Tudi oba ameriška politična tabora, demokratski in republikanski, sta za zdaj dokaj enotna glede ameriške zunanje politike do Rusije in vojne v Ukrajini.
Obotavljivi Francija in Nemčija ter odločna Velika Britanija
Nemčija je po izbruhu vojne v Ukrajini v zagati, saj je dokaj zadržana do strogih gospodarskih protiruskih sankcij in pošiljanja težkega orožja Ukrajini. Francija je pred volitvami, kjer ima možnosti za zmago Le Penova, ki je imela do tik pred zdajci prisrčne stike s Putinom. Vojna v Ukrajini bo morda vplivala na razplet volitev, prav tako bo razplet volitev morda vplival na vojno v Ukrajini.
Če sta Nemčija in Francija obotavljivi glede Putinove Rusije, pa ima na drugi strani Ukrajina močno vojaško in politično podporo Velike Britanije. Ta je leta 2020 odšla iz EU, a je letos zaradi vojne v Ukrajini okrepila svojo vlogo na stari celini.
Biden je na začetku svojega predsednikovanja zelo hitro izgubljal podporo med volivci. Veliko je bilo tudi graj na njegov račun glede načina umika ameriške vojske iz Afganistana lani poleti. Verjetno se je Putinu zdel zelo šibek predsednik. A za zdaj se zdi, da Biden dobro vodi ZDA v "posredni vojni" s Putinovo Rusijo. Ameriška vojska se ne vpleta neposredno v vojno v Ukrajino, pač pa Američani skušajo čim bolj oborožiti ukrajinsko vojsko. Tudi ameriški umik iz Afganistana se, gledano za nazaj, zdi pravilna poteza, saj se lahko zdaj ZDA in njene zaveznice bolj posvečajo evropskim zadevam in vojni v Ukrajini.
58