Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Petek,
1. 7. 2011,
13.55

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Petek, 1. 7. 2011, 13.55

8 let

"Sebe si nisem predstavljal kot agresorja proti domači vojski"

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3
Tomaž Kogovšek je eden izmed dveh tisočev slovenskih mladcev, ki so leta 1991 iz vrst Jugoslovanske ljudske armade, kjer so bili na enoletnem služenju domovini, pobegnili v mlado samostojno Slovenijo.

Ali je bilo res, da so se slovenski vojaki držali nekoliko bolj zase? Ali ste se med seboj družili zaradi narodnosti?

V vojašnici nas je bilo okrog tisoč, od tega približno sto Slovencev in večino časa smo se zadrževali skupaj. Poveljniki s tem niso bili zadovoljni in so zahtevali, da se tudi med seboj sporazumevamo v srbohrvaškem jeziku in da se ne družimo le na narodni ravni. Res pa je, da so se tudi preostali narodi družili tako.

So vam decembra 1990 omogočili glasovanje na plebiscitu?

Te možnosti nismo imeli, so nam pa takrat večkrat očitali, češ "Slovenci se boste zdaj tako in tako odcepili in vas briga naša vojska".

Kako se po 20-ih letih spominjate osamosvojitve Slovenije?

26. junija 1991 sem bil dežurni vojak, kar pomeni, da sem bil celo noč pokonci in sem nadziral dogajanje v celotni četi. Spomnim se, da smo v kantini nazdravili na osamosvojitev in da takrat večinoma še nismo razmišljali, da bi dezertirali. So pa takrat vsi govorili, da če bo počilo v BiH in na Hrvaškem, bo vojna divjala vsaj pet, če ne celo deset let, medtem ko bo v Sloveniji minila v nekaj dneh.

Kako in ali ste lahko komunicirali z domačimi?

Enkrat tedensko sem poklical domov, tudi 30. junija, ko mi je mati vsa šokirana pojasnjevala, da je bil v Ljubljani tisti dan alarm za zračni napad in da so se skrivali v kleti. Takrat sem začutil prvi klik, da je napočil čas, ko bom moral nekaj storiti. Še isti dan mi je prijatelj pri kosilu omenil, da pozna nekoga, ki bo organiziral prevoz, in če sem pripravljen na pobeg, lahko to storim še isti dan.

Kako ste se lotili pobega?

Ograjo vojašnice sem preskočil v času popoldanskega počitka. Nekaj sto metrov od kasarne sem slekel vojaško uniformo in se preoblekel v civilno obleko. Razen jutranjega štetja za razliko od prvih šestih mesecev, ko so nas v inženirskem vodu preštevali vsaki dve uri, tega čez dan niso več prakticirali.

Ob dogovorjeni uri me je pred župniščem čakal rdeč renault 4, pridružil se mi je še vojak z Gorenjske, voznik pa naju je odpeljal v kraj Otok, 30 kilometrov južno od Sinja, kjer je bilo zbirališče hrvaške vojske. Načrtovali so napad na vojašnico in zasego orožja, zanimalo jih je, ali imava znotraj vojašnice kakšen kontakt, v zameno za plačilo nekaj tisoč nemških mark mesečno pa so nama ponudili tudi možnost prestopa v njihove vrste.

Naslednji večer smo se, oboroženi vsak s svojo puško, s kombijem odpeljali proti Splitu, kjer je bilo zbranih še več vojakov kot v Otoku, med njimi tudi okrog sto Slovencev iz različnih kasarn. Pot proti Ilirski Bistrici smo po jadranski magistrali nadaljevali naslednji večer. Zaradi številnih avtocestnih zapor je šlo bolj počasi. Končno smo po gozdni poti prispeli do policijske postaje Cerknica, kjer smo prespali in se naslednji dan z očetom enega od vojakov odpeljali v Ljubljano.

Kdo je poskrbel za vse te prevoze?

Vozili smo se s kombiji hrvaške policije.

Kakšno je bilo srečanje z domačimi?

Še danes se spomnim, kako sem vročega poletnega dne pešačil po desni strani Dunajske ceste iz središča Ljubljane proti SDK-ju v Plavi laguni za Bežigradom, kjer je bila zaposlena mama. Po treh dneh, odkar sva se zadnjič slišala, sva se objela, s solznimi očmi pa sem ji lahko samo še rekel: "Saj ti bom še vse povedal." To je bilo v sredo, 3. julija 1991.

V naslednjih dveh tednih je iz vojašnice pobegnilo še vsaj 20 vojakov, na začetku avgusta 1991 pa so vse poslali domov.

So vam poveljniki kdaj dejali, da gre za zunanjo agresijo na Jugoslavijo in da se boste morali braniti? Nikoli. Vse, kar sem vedel, sem izvedel prek medijev. Ko sem dežural, sem na televiziji spremljal poročila iz Slovenije, tako da sem bil na tekočem z dogajanjem.

So obstajali načrti za vaš vojaški pohod zunaj vojašnic?

Mislim, da ne.

Kako to, da ste se kljub temu odločili za pobeg?

Sebe si nisem mogel predstavljati kot agresorja proti domači vojski, kar bi se zgodilo, če bi služil vojaški rok v Sloveniji. V kasarni smo se res počutili varno, a ko sem razmišljal o domačih in dogajanju v Sloveniji, nisem prav dosti razmišljal o možnosti neuspelega pobega.

Pravite, da je bila večina poveljniškega kadra srbske narodnosti, med njimi tudi nekaj Hrvatov. Kako so se vedli do slovenskih vojakov?

Nikoli nisem opazil nobenih nacionalističnih izgredov, niti šikaniranja, zato me je toliko bolj čudilo, kako je mogoče, da se je vojna v nekaterih delih nekdanje Jugoslavije razrasla do takšnih razsežnosti, da so se bratje obrnili drug proti drugemu.

Ne spreglejte