Včasih je najboljše darilo tisto, ki si ga podariš sam

Pri meni je kronski primer tega okrasna sol za kopanje, ki so jo pred leti množično prodajali v takšnih in drugačnih umetelnih stekleničkah. Čeprav sem povsem prepričana, da sem praktično ves december tam nekje na prelomu tisočletja vihala nos nad tem neestetskim lovilcem prahu, sem ga seveda na vrhuncu obdarovanj dobila tudi jaz. S pentljo in vsem. In ni bila šala, je bila pa dobra vaja za nadzor izraza na obrazu. Ker, kot sem že omenila, se podarjenemu konju pač ne gleda v zobe, kajne. Izmenjava zablodelih daril Tovrstne zagate z darili, ki niso primerna za nas ali jih preprosto ne potrebujemo, se je pred dnevi sicer lahko rešilo na prvem Bizarju, "izmenjavi zablodelih daril", kot so dogodek domiselno poimenovale pobudnice. Še en poskus spodbujanja bolj odgovornega odnosa do stvari, da ne pristanejo v smeteh ali po raznih kotih v kleteh, ampak najdejo drugo življenje pri kom drugem, ki mu pridejo prav. Reinkarnacija namesto reciklaže. Kakorkoli že, darilo, za katerega zadnja leta razglašam, da si ga resnično ne želim, je znamenje za knjigo. Ker je sezona množičnega obdarovanja že mimo, si to upam povedati na glas, saj se lahko v nasprotnem primeru zgodi, da nekdo sliši kaj samo na pol in mi potem kupi točno tisto, za kar sem razglasila, da se mi zdi neznansko neuprabno. Občutek krivde, ki pride z nezadovoljstvom nad darilom, je verjetno nekaj, kar poznamo samo vsega siti prebivalci "zahodnega razvitega sveta" ali kako že. Drugo življenje knjižnih znamenj Ampak knjižnih znamenj res nisem nikoli razumela. Kako jih je lahko tako veliko, tako raznolikih, kako sploh lahko gredo v prodajo? Res niso pretirano draga, a vseeno. So kovinska, papirnata, z lepimi mislimi, z vrvicami in trakci, z navdihujočimi ilustracijami, personalizirana, plastificirana, takšna, ki se zahakljajo za liste, in takšna, ki ti zraven sporočajo še datum in značilnosti tvojega astrološkega znamenja. Ne poznam nikogar, ki bi uporabljal knjižna znamenja, ki so bila ustvarjena prav s tem namenom, a res je tudi, da prav tako ne poznam nikogar, ki bi v knjigah prepogibal vogal strani in si tako zapomnil, kje je ostal. Takšni ljudje si morda res zaslužijo en šop kupljenih knjižnih znamenj – kot znamenje siceršnjega slabega ravnanja s knjigo. Najboljša knjižna znamenja so "naredi sam" porekla. Kartončkaste vozovnice za metro, vlak, avtobus ali kaj podobnega, kar je prišlo z mano iz tujine, ali pa tudi iz domačega muzeja. Vstopnice za kino, barvna lestvica iz trgovine z barvami ali novoletna čestitka, ki jo uporabljam trenutno. Stvari, ki jih ne potrebuješ, pa jih vendarle ne bi kar vrgel stran. Z njimi me tako druži odličen kompromis; ne jočem, če jih izgubim, hkrati pa svojo funkcijo opravljajo odlično. Navsezadnje gre za knjižno znamenje, ne multipraktik; kvalifikacije niso pretirano obširne. Knjige povedo več o obdarovalcu kot obdarjencu Še eno darilo, ki je precej kočljivo, so knjige. Z njimi v darilni obliki nimam najboljših izkušenj, saj ljudje ponavadi podarjajo knjige, za katere se jim zdi, da bi jih morala prebrati, in ne knjig, ki bi jih dejansko rada brala. Ali pa izberejo nekaj s seznama najbolje prodajanih in potem imaš doma čisto preveč izvodov Coelha, pri katerem še opisa na platnici ne moreš mirno prebaviti. Tudi sama knjige poklanjam zelo redko, čeprav se mi zdijo načeloma odlično darilo, vendar si redko domišljam, da znam uganiti okus prejemnika. In tudi če točno vem, kaj bi človek rad bral, mi ponudba v domačih knjigarnah ne gre naproti. Vidite, ne gre za zmagovito situacijo. Imam pa tudi eno novoletno priznanje – v resnici imam še eno čisto majčkeno zaobljubico. Ne le tisto, da bom letos pisala prave čestitke. Razne popraznične diete me ne ganejo, a vsako leto znova si obljubim, da bom z novim letom prebrala več knjig. Lani mi spet ni uspelo, snedla sem le dve, obe odlični, a vseeno je ta podatek kar grozen, vsaj zame, in v resnici me je kar sram priznati, ampak tako je. Moj notranji bralec je zakrnel. Še famoznih Petdeset odtenkov sive sem odložila po – kako primerno – petdesetih straneh. Odgovor za povečanje števila prebranih knjig pač ni v poseganju po slabo prevedeni in že v osnovi trapasti literaturi. V zagovor zadnja leta slabi bralski kondiciji lahko povem le to, da je internet zlo in da imamo v Sloveniji čisto preveč časopisov in revij. (O kakovosti raje ne bomo, a vseeno.) Eno leto sem celo zatrjevala, da bom še pred podelitvijo nagrade kresnik prebrala vse nominirane knjige, potem pa je bil med nominiranci Vojnović s Čefurji Raus in … ne. Imam težave s knjigami v slengu in še večje težave s siljenjem k branju knjig, ki ti ne ležijo. To je nekaj, kar se začne in konča v osnovni in srednji šoli, no, morda se potegne tudi do faksa, vsekakor pa ne nekaj, kar bi me zadevalo danes in zdaj. Tudi odraslost pride z nekaj bombončki. Ustvarjanje nove stare navade Ampak letos mi bo pa res uspelo znova obuditi notranjega bralca. Tokrat imam veliko bolj neromantičen pristop, ukrojen po principu ustvarjanja nove navade (oziroma ponovni obuditvi stare navade). Ne verjamem v izgovore o pomanjkanju časa, vse je stvar organizacije in moj tokratni prijem je zelo matematičen. Število strani v prvi knjigi na seznamu sem delila s številom dni v mesecu in ugotovila, da moram na dan prebrati najmanj 15 strani, če hočem zaključiti vsaj eno knjigo na mesec. Saj pravim, strašno neromantično, ampak če ne gre po navdihu, bo šlo pa po načrtu. Po skoraj pol meseca se ga še vedno držim, pravzaprav ga prehitevam (kot sem tudi upala, da ga bom), in moj notranji bralec že prede od ugodja. Branje je najbolj preprost in dostopen način za širjenje obzorij, takšnih in drugačnih. In jaz sem si za novo leto podarila branje.