Štiristo kilogramov slabe vesti

Vsak dan se ukvarjamo z njimi, poslušamo statistike o tonah in tonah, ki jih ustvarimo vsako leto sproti, svojo trendno ekološko zavest dokazujemo z ogledi okoljevarstvenih filmov, nedavno je bila tudi premiera dokumentarnega filma Smeti, v katerem vplive odpadkov na okolje in ljudi odkriva Jeremy Irons. Jeremyja Ironsa imamo radi, kajne? No, ko začne govoriti o smeteh, nas ne zanima več tako zelo. Ko pride do preprostega ločevanja smeti, ogromno ljudi še vedno misli, da se njih to ne tiče. Saj razumem, ločevanje smeti ni najbolj prijeten opravek na svetu, malo moraš pomisliti in včasih tudi kaj očistiti, da ne omenjamo rokovanja s smetnjaki, po katerem si roke umijejo celo tisti, ki po vožnji z avtobusom, mečkanju denarja ali uporabi stranišča na milo niti ne pomislijo. Tudi jaz imam smeti postavljene v vseh kotih miniaturnega stanovanja, tetrapake in plastenke ob vhodnih vratih, da jih odnesem s sabo na poti ven, papir je pod pručko, ostanke hrane pa odnašam sproti, če je treba tudi vsak dan ali celo dvakrat na dan. Tega se človek nauči, ko ne sproducira dovolj smeti, da bi hitro napolnil vrečo, zato mu biološki odpadki sedijo pod pultom kakšen teden skupaj, poleti pa se ob tem takoj naberejo tiste zoprne počasne mušice. In sprotno odnašanje smeti je pač manj zoprno. Je že tako, da smo se pripravljeni malo potruditi šele po tem, ko se tehtnica udobja malo spremeni, a vseeno – osnovno ločevanje odpadkov resnično ni zahtevno. Sploh če imaš pred domom skoraj vse zabojnike za različne smeti. A nekateri se še vedno obnašajo, kot da gre za možgansko kirurgijo, in se z veseljem pretvarjajo, da se jih vse skupaj ne tiče. Opažam, da so razlogi za bojkotiranje ločevanja odpadkov predvsem trije: teorije zarote, lenoba in kvazi uporništvo. Saj veste, "uporniki" so tisti, ki ne ločujejo, ker se jim zdi, da se tako upirajo sistemu. Vedno obstajajo ljudje, ki mislijo, da pravila veljajo za druge, in najbolj blestijo takrat, ko se posmehujejo tistim, ki jih upoštevajo. V tem primeru ljudem, ki so sposobni prevzeti odgovornost za svoje odpadke.

Pa sploh ne govorim o tistih prav posebnih perlah človeške vrste, ki smeti odnašajo v naravo in jih tam tudi pustijo; govorim o ljudeh, ki so načeloma povsem civilizirani in razumni. Pred domom imajo vse potrebne zabojnike za ločevanje odpadkov, a plastenko vseeno zatlačijo v črni zabojnik, ki stoji pičlih deset centimetrov stran od rumenega. Ne enega ne drugega se jim ni potrebno dotakniti z roko. Za te bodo smeti vedno ostale smeti in jih nikoli ne bodo sposobni videti kot reciklažni material. Trdi možgani pač niso sposobni preskoka v miselnosti.

Še bolj kot kvazi upornike imam rada tiste, ki podpihujejo mite o tem, da smeti po odvozu tako ali tako mečejo vse na isti kup. Ti miti so še bolj trdoživi kot lenoba. Vsak ima kakšno sosedo, ki ima sestro, ki pozna učiteljico, katere sodelavka je bila priča osnovnošolski zbiralni akciji različnih vrst odpadkov, po katere je prišel en tovornjak in vse pridno ločene smeti pobral v isti prostor. In to se nam v spomin zažre bolj kot vsi obiski novinarskih ekip v predelovalnih obratih, bolj kot intervjuji z ljudmi, ki delajo s komunalnimi odpadki, bolj kot vsi prosto dostopni filmčki na spletu, ki spremljajo proces reciklaže od a do ž. Smo v dobi informiranosti, a še vedno odvisni od zgodbice v stilu igrice telefončki.

Vem, da je ravnanje s smetmi v Sloveniji še daleč od idealnega, in preden bomo prišli do Švedske, kjer jim menda ostane le 4 odstotke odpadkov, ki niso primerni za nadaljnjo predelavo (pa še te pri sežigu uporabijo kot energijo za ogrevanje), je še daleč. A kot posamezniki bi se lahko najprej osredotočili zgolj na smeti, ki jih ustvari naše gospodinjstvo, in kljub trendu gumijastega razumevanja odgovornosti prevzeli odgovornost za njih. Statistika je precej plastična številka in 400 kilogramov smeti na enega državljana zveni veliko, vendar nas osebno ne prizadene, kajne? Verjetno bi morali tako kot v televizijskih shujševalnih oddajah, kjer človeku pokažejo kup hrane, ki ga poje v enem tednu, nam prikazati kup smeti, ki ga ustvarimo v enem letu. Morda bi nam bilo takrat jasno.

Otrokom je menda jasno že zdaj. So generacija, ki odrašča s prirojenim občutkom za zaslone na dotik in za recikliranje, ob čemer naše vseprisotno žebranje o varovanju planeta za naše potomce zveni kar malce posmehljivo. Generacije za nami smo namreč že davno pustili na cedilu.