Slovenske težave z enakostjo

To z drugimi besedami pomeni, da so razlike med najbogatejšimi in najrevnejšimi tu primerjalno med najmanjšimi na svetu.

Dobro, Slovenija spada tudi med manjše države in gotovo drži, da bi takšne ekstremne razlike, kakršne so značilne za ZDA, v njenem primeru generirale mnogo večjo nestabilnost.

Z majhnostjo seveda ni mogoče zadovoljivo pojasniti fenomena egalitarnosti. Gotovo bi bila zgodba precej drugačna, če se tranzicija ne bi dovršila z največjo gospodarsko krizo po 2. sv. vojni. Poenostavljeno povedano: v trenutku, ko se je v Sloveniji končevalo obdobje tranzicije, je prišla kriza, porezala tajkunske vrhove ter uspešne poslovneže spremenila v zapornike.

Skratka, brez krize bi bile danes socialne razlike v Sloveniji brez dvoma precej večje. Enakost kot težava V širšem evropskem kulturnem kontekstu enakost z bratstvom in svobodo tvori sveto trojico francoske revolucije. Na splošno bi bilo mogoče reči, da obstajajo časi, v katerih se enakost kaže kot težava, in časi, v katerih se ne.

Danes ima človek redek privilegij, da lahko tako rekoč v živo opazuje prelom (ekonomskega) diskurza o enakosti. Večina bralcev se gotovo spomni, da so pred kakšnimi desetimi leti v slovenskih medijih prevladovali t. i. mladoekonomisti, ki so samozavestno razlagali, da je zdaj pa res že čas, da se prekine dediščina socializma in začne privatizacija, umik države iz gospodarstva, vzpostavitev prostega trga itd.

To je bil prevladujoči diskurz tistega časa. Seveda so obstajali tudi ekonomisti z drugačnim mnenjem, ampak dejstvo je, da za večino niso bili zanimivi. Njihova mnenja niso tedaj zanimala nikogar.

Omenjeni diskurz, jasno, ni vzniknil v Sloveniji. Pravzaprav je sem prišel celo z določeno zamudo. Slovenija je glede novosti že od nekdaj precej konservativna: nad njimi se navdušuje prav počasi, vendar pa jih zanesljivo slej ko prej prevzame.

No, v omenjenem diskurzu je enakost brez dvoma predstavljala težavo. Vse skupaj je bilo utemeljeno s t. i. teorijo trickle-down: bogati in uspešni bodo s svojih obilno obloženih miz metali ostanke, od katerih bo potem prosperirala celotna družba itd.

Kot rečeno, novosti so se uveljavljale počasi in z odporom. Ampak to je bilo konec koncev tudi pričakovano. Razni Mrkaići so zato izgubljali potrpljenje in molili za recesijo, upajoč, da bo ta pospešila proces. Zgodilo se je nekaj najhujšega: želja se jim je izpolnila. Težava je v tem, da je s to izpolnitvijo njihov diskurz izgubil smisel. Neenakost kot težava Če opazuješ krizo na diskurzivni ravni, se ta kaže kot menjava diskurza. Po novem je težavna neenakost. Kdor torej išče radikalne spremembe v konkretnih ekonomskih politikah, bo iskal zaman. Milton Friedman je v predgovoru iz leta 2002 k svojemu znanemu delu Kapitalizem in svoboda, ki je prvič izšlo leta 1962, opozoril na zaostajanje prakse za teorijo (mimogrede, možakar govori raje o mnenju, da stvar ne bi zvenela preveč levičarsko). Do praktične uveljavitve svojih idej, za katere je pravi posluh pokazal šele Reagan, se je očitno kar načakal.

Friedmanu je treba priznati, da je prekleto dobro vedel, za kaj v politiki v resnici gre. Da so Reaganove besede dobile nek smisel, je bilo treba šele ustvariti ustrezen kontekst. Te temeljne politične lekcije, namreč da vsake spremembe terjajo svoj čas in skrbno pripravo terena, razni Mrkaići očitno niso bili sposobni dojeti.

Podobno kot si moral pred desetimi leti, če si seveda hotel sodelovati v resnih in dolgočasnih politično-ekonomskih debatah, prebrati Friedmanov Kapitalizem in svobodo, moraš danes Kapitalizem v 21. stoletju francoskega socialista Thomasa Pickettyja. Marsikomu to seveda ni všeč, ampak tako pač je – socialisti so očitno spet seksi.

Politiki, ki se novemu diskurzu bodisi nočejo bodisi ne znajo prilagoditi in ga taktično izkoristiti, seveda ne morejo računati na uspeh. V skrajnem primeru lahko celo izginejo s političnega zemljevida. Natanko to se je zgodilo nemškim liberalcem, ki so na zadnjih volitvah popolnoma pogoreli samo zato, ker so dajali vtis, kot da imajo doma na stenah obešene slike Hayeka in Friedmana. V kontekstu novega diskurza je očitno bolje, če si homoseksualec kot pa neoliberalec. O slovenskem strahu pred neenakostjo V domačih medijih človek mnogokrat zasledi prepričanje, da je egalitarnost pri Slovencih tako rekoč genetsko pogojena. V skladu s tem veljajo uspešni podjetniki skorajda za državne sovražnike.

Na neki splošni ravni so takšna mnenja pogosto celo prepričljiva. Težava je v tem, da svojo prepričljivost črpajo iz dejstva, da je mnogo uspešnih in prodornih poslovnežev, ki so jih mediji še pred nekaj leti postavljali za vzor, končalo v zaporih. V tem kontekstu pravzaprav ni čudno, če so postali ljudje do uspešnih poslovnežev nekoliko nezaupljivi.

Popolnoma drugačna slika se pokaže, ko pogledaš konkretnejše primere. Na lokalni ravni veliko podjetnikov uživa precej velik družbeni ugled ne glede na to, koliko mercedesov imajo parkiranih pred hišo. Vsekakor je vse skupaj odvisno predvsem od njihovega odnosa do zaposlenih in okolja. Dejstvo je, da so najboljši piarovci uspešnih podjetnikov ravno njihovi zaposleni. Nauk zgodbe Zavedati se je treba, da sta tako Friedmanov kot tudi Pickettyjev diskurz v Slovenijo uvožena. Vse skupaj nima torej nobene zveze s slovenskimi komunisti in njihovimi marksističnimi doktrinami, kot mislijo paranoični SDS-ovci.

Glede na to, kot že rečeno, da je Slovenija očitno nadpovprečno egalitarna država, imajo mnogi s pickettyjevskim diskurzom težave.

Težava je v tem, ker v političnem diskurzu iščejo prikaz konkretnih dogodkov. V političnem diskurzu ne gre toliko za prikaz konkretnih dogodkov kot za njihovo ustvarjanje. Noben dogodek nima smisla že sam po sebi, tega mu zagotavlja šele kontekst.

Bralec bo stvar lažje razumel, če si zamisli dva odziva na zadnje poplave. Na eni strani je verski gorečnež, ki v njih vidi božjo kazen. Na drugi strani je okoljevarstvenik, ki v njih vidi znamenje globalnih okoljskih sprememb. Oba vidita rešitev v spremembi obnašanja. In natanko za to pri vsakih spremembah tudi gre: spremembe nastanejo tako, da svoje obnašanje uskladiš z novimi spoznanji.

Obenem pa je treba opozoriti tudi na to, da dogodki ne poznajo potnih listov. Podobno kot je v času berlinskega zidu dogajanje na vzhodni strani vplivalo na to, da je imel kapitalizem na Zahodu bolj človeški obraz, danes nestabilnost v ZDA, ki izhaja iz ekstremne neenakosti, vpliva tudi na bolj egalitarne države. Ampak dobro, tale razlaga se očitno že vpisuje v določen političen diskurz. Toda ali obstaja kakšna, ki se ne?