Prednost za vse?

Kot absolutna nevoznica – ne vozim niti kolesa –, ki se skoraj vsak dan sreča s Slovensko cesto, sem verjetno idealna oseba za ustanovitev zveze pešcev (imajo jo kolesarji, zakaj ne tudi pešci?) in za vzklike veselja zaradi zaprtja dela Slovenske ceste za osebna vozila. Pa me je vseeno malo presenetilo. Zaprtje so predvsem s fotografijami spolirane različice prihodnosti napovedovali že dolgo, a ga sploh nisem jemala resno. Jaz in še marsikdo, ki bo tudi 22. septembra presenečen. Bila sem prepričana, da bodo sprejeti še kakšni drugi ukrepe glede prometa v središču mesta, ampak ne, s Štajersko vpadnico in Fabianijevim mostom so menda glede prometa uredili vse potrebno in proti koncu meseca bodo mimo Konzorcija, Pošte, Name, Slona in Nebotičnika vozili samo še avtobusi. Pa taksiji in dostava in Kavalirji in gosti hotela in še kaj. Zaprtje Slovenske ceste naj bi obenem spodbudilo uporabo avtobusov. Fino! No, razen potem, ko z avtobusom, ki že zdaj nima težav s kmalu zaprtim kosom Slovenske, ob napačni uri dneva prideš do Gosposvetske ali Tivolske ali Zaloške ali bog ne daj v bližino Žal, no, potem si pečen. Že zdaj, kaj šele potem. Zato sem bila res prepričana, da se bo proces prekvalifikacije Slovenske v "multifunkcionalno mestno javno površino" naslanjal še na kakšne druge okoliščine, ne le na prej omenjeni novi prometni infrastrukturi in na zamah z roko, da se ljudje tako ali tako najprej pritožujejo in šele pozneje sprejmejo novost. No, sicer pa se glede takšnega predvidevanja pogosto motim; meni se namreč ne zdi logično niti zagnati storitve BicikeLJ, če najprej ne urediš dodatne infrastrukture za kolesarje, da ne omenjam projekta Prednost za vse, ki je zaživel in ugasnil spomladi in je promoviral javni potniški promet kot kraj za spogledovanje. Res. No, nekaj dobrega je le prišlo iz tega projekta – ljudje so podali več kot 300 predlogov za izboljšavo JPP in nekateri med njimi so bili utemeljeni in dobri. Žal je projekt Prednost za vse, financiran večinoma iz evropskega denarja, deloval neodvisno od Slovenskih železnic ali mestnih potniških prometov in se je končal s predajo bele knjige predlogov pristojnim in … to je to. Dobro porabljen denar, ni kaj. Hvala, mama Evropa. Verjetno ni treba dodatno poudarjati, da o zaprtju Slovenske ne razmišljam kot urbanist; moj zorni kot pripada zgolj navadnemu uporabniku javnih površin in javnega prometa. Pešcu in potniku. Tistemu segmentu udeležencev v prometu, ki jih jemljemo za zagotovega in ga redko sprašujemo po mnenju. Pešači pač lahko vsak, na prevažanje z avtobusom pa tako ali tako še vedno gledamo kot na nujno zlo, na katerega so obsojeni predvsem mladoletni in upokojenci. In tisti čudaki, ki se dejansko radi vozimo z avtobusom tudi zaradi vožnje same. Pravzaprav celo LPP na svoje potnike gleda bolj kot na nujno zlo in se stika s svojimi uporabniki skoraj boji. Res – ko so ugotovili, da bi uporabniki storitve dejansko radi komunicirali z njimi, in to pogosto, so dobesedno zbežali s Twitterja. Družabno omrežje je bilo pač preveč družabno. MOL interakcijo z občani ob zaprtju Slovenske medtem podpira in bo za ta namen odprl celo info točko. Ne dvomim, da bo padlo veliko razburjenih kritik; bile so tudi takrat, ko je Ljubljana zaprla Tromostovje in Wolfovo, pa danes verjetno stežka najdeš človeka, ki se ne bi strinjal, da je ožje središče mesta res lepo urejeno in da promet tam nikoli ni imel kaj početi. Pa ne zaradi kakovosti zraka. Vseeno se z nostalgijo spominjam dni, ko sem se z enega konca mesta prevažala na drugega in se z avtobusom peljala prav skozi središče, mimo Prešernovega spomenika. Niti ven nisi šel, pa si bil sredi vsega. Mala večerna sanjarjenja ob gledanju skozi okno, na ulice in mesto. Mini turistični izleti v okolju, kjer nikoli nisi bil turist. Zato Koželju skoraj zamerim izjavo, da bo odprtje javnega prostora pešcem in kolesarjem omogočilo, da "bo kdo pogledal tudi arhitekturo na tej ulici". No, glede na množenje avtobusov z reklamami prek celotne površine, ki popolnoma uničujejo vso dodano vrednost storitve javnega potniškega prometa, bomo mesto morda res kmalu videli samo še na dveh nogah, a vseeno je izjava malo trapasta, saj gre za ulico, ob kateri stojijo Nebotičnik, Slon, Nama, Pošta, Konzorcij. Če bi odstranili svetlobni tabli nad Šestico in ob Šubičevi gimnaziji, bi morda lahko arhitekturo občudovali tudi ponoči, a občutek imam, da je z "občudovanjem arhitekture" mišljeno bolj srebanje jutranje kave in večernega piva na še enem pošteno plačanem mestnem vrtičku lokala. Ne nazadnje naj bi zaprtje Slovenske ceste spodbudilo tudi ponoven zagon več gradbenih projektov, ki so obtičali na mestu, na primer gradnjo severnih mestnih vrat, pa Šumija in NUK-a II. Ne vem, kako točno naj bi zaprtje ceste vplivalo na gradbeništvo, vsekakor pa se veselim napovedanega minipleksa, mestnega kina v podhodu Ajdovščina. Z zaprtjem Slovenske je podhod tako ali tako še manj potreben kot sicer. In čeprav se že zdaj z neko posebno nostalgijo sprehajam po Slovenski cesti in opazujem vso tisto arhitekturo, ki je zaradi avtomobilov ob strani menda ne vidim dovolj dobro, se že veselim novega drevoreda in kolesarjev na kolesarski stezi namesto na pločnikih. In decembra, ko bodo vsa drevesa okrašena z lučkami in bo Ljubljana še malo bolj kičasta, sprehajanje s kostanjem v rokah pa še malo bolj posebno.