Podpovprečno učinkoviti

Nekoč je bil to hrup in stik z drugimi osebami, a že v času mojega srečanja z motilniki sta bila to predvsem računalnik in televizija.

Kot kampanjski učenec sem se moral v trenutkih učenja le odmakniti od motilnikov, se umiriti in zbranost je prišla sama od sebe. Umik pred motilniki nekdaj ni bil težaven, šel sem v drugi prostor, stran od skušnjav, in si zadal terminski načrt, v okviru katerega se nisem smel premakniti iz prostora zbranosti.

Z leti so začele prihajati seminarske naloge, prosojnice s predavanj in spletne učilnice, ki so vedno bolj spodbujale uporabo računalnika med učenjem. Tudi kolumne in recenzije pišem z računalnikom. Hitreje lahko raziščem vire in si pogledam, ali je kdo drug že pisal o taki temi. Žal ne mine prav dolgo, ko zdrsnem v neproduktivni občutek ugodja, ki mi ga omogoča eden od motilnikov.

"Najprijetnejši" motilniki zbranosti Ob delu z računalnikom je najlažje izgubiti pozornost in zbranost s spletnim bluzenjem. Gre za prijetno, a slabo navado, ki ponavadi nastopi, ko začnemo delati le s potrebnimi programi in zavihki v spletnem brskalniku, a našo pozornost pridobi neka druga bolj zanimiva (prijetna) stvar, na primer nova objava na socialnem omrežju ali zanimiva videovsebina na YouTubu.

Preverjanje aktualnih športnih in političnih novic ter tračev na novičarskih portalih povzroči, da odtavaš še dlje od začetnih dobrih namenov. Tako lahko minevajo ure in ure bluzenja, ki pa ga sami pri sebi upravičujemo s tem, da smo naredili vsaj nekaj, tudi če to pomeni predelati le prvih nekaj odstavkov gradiva ali napisati le uvod besedila.

Drugi motilnik zbranosti je gledanje filmov in televizijskih serij. V tem primeru se od dela že povsem odmaknem. Zasvojenost z gledanjem televizije so poznali že v dobi naših staršev, a zdaj je ogromna količina ugodja dosegljiva z miško. Z "binge-watchingom", to je neprekinjenim gledanjem vseh razpoložljivih epizod določene televizijske nadaljevanke, lahko človek zapravi ves dan, zasvojenci pa tudi delovni teden.

Podobno kot filmi in serije produktivnost uniči tudi igranje videoiger. Občutek ugodja ob igri je še večji pri večigralskih igrah prek spleta, saj sodeluješ z drugimi in občutek pripadnosti skupini le še bolj zmanjša občutek krivde zaradi lenarjenja.

Bolj produktivni ali leni? Računalniška in informacijska tehnologija sta nedvomno pospešili in olajšali izobraževanje. Knjige, članki in inštrukcije so samo dva klika stran. Študijsko gradivo je pogosto lepo aranžirano v spletnih učilnicah, Google in Wikipedija pa sta postala dragocena in nenadomestljiva učna pripomočka. Za razliko od mojih staršev mi ni treba hoditi v knjižnice in porabiti veliko časa za iskanje potrebnih gradiv.

Tudi izmenjevanje znanja med vrstniki je postalo preprosto. Pametni telefoni in tablični računalniki nam omogočajo deljenje zapiskov v trenutku, brez potrebe, da bi se mudili po kopirnicah.

Sodeč po tehnološkem napredku bi morali biti med učenjem veliko bolj produktivni kot prejšnje generacije. Žal ni tako. Možnost, da bi v enakem času naredili več, še ne pomeni tudi boljšega končnega rezultata. Tehnika ne more zagotoviti niti motiva niti zbranosti.

Kako motilnikom reči ne? Za premagovanje motilnikov je treba imeti ustaljeno in učinkovito metodo. Ker moj osnovnošolski načrt ni bil kos računalniškim in internetnim motilnikom, sem primoran iskati nove rešitve. Trenutno preizkušam tehniko paradižnika oziroma Pomodoro Technique, ki jo je izumil Francesco Cirillo. Vsako nalogo si razdelimo v 25-minutne enote (paradižnike), med katerimi imamo krajše premore.

Tehnika poleg večje zbranosti omogoča tudi boljšo preglednost nad časom, ki ga potrebujemo za posamezen cilj, in s tem posledično učinkovitejše razporejanje časa. Izmed tehnik, ki so na voljo, se mi zdi ta trenutno najučinkovitejša. Do prihodnje kolumne mi bo morda že uspelo bolje razporediti čas, predvsem pa ugotoviti, koliko paradižnikov potrebujem za pisanje.

Zelo pomemben pa je tudi motiv, ki ga na žalost ni mogoče pridobiti s kakšno posebno metodo oziroma tehniko. Deloma je pogojen z vzgojo in biološko predispozicijo, nanj pa vpliva tudi kulturno okolje, v katerem živimo. To pa zagotovo ni okolje, katerega kultura časti zveze in poznanstva bolj kot znanje in izkušnje.

Če kljub trudu kulture okolja ni mogoče spremeniti, nam preostane le možnost odmika iz okolja. Kar pa je dolgoročno pogubno za okolje samo.