Ne beri komentarjev

Anonimnost je hecna reč, iz ljudi potegne najslabše, kot da je naše obnašanje odvisno zgolj od tega, ali nas kdo gleda ali ne. Ko smo brezimni oziroma se predstavljamo kot Bog Batina, se očitno radostno zbudijo vsi predsodki in dvojna merila, ki jih med večerjanjem s starši, kramljanjem s sosedi, oddajo otrok v vrtcu in službenimi pogovori večinoma kar dobro krotimo. Ker se tako spodobi. V vsakdanjem življenju smo se sposobni izražati kolikor toliko lepo ali vsaj sprejemljivo, na spletu pa se opogumimo in zabitežu (po našem mnenju) z veseljem kar naravnost povemo, da je zabit, pa čeprav na spletu ni nič prav res naravnost in nič ni tudi zares anonimno. Meje komunikacije na spletu se v resnici znižajo tudi ob uporabi pravega imena in priimka. Vsakdo, ki je imel opravka z odgovarjanjem na splošna vprašanja uporabnikov katerekoli storitve, ve, da je bonton zadeva, ki pri marsikom zablokira takoj, ko prižge računalnik, čeprav elektronska sporočila zasebne narave včasih letijo tudi iz službenih naslovov. Ljudem, ki ne znajo spisati sporočila brez pozdrava, podpisa ali celo uporabe ločil, ne moremo zameriti, da ne ločijo med komunikacijo zasebne in službene narave, kajne? Omrtvičen pravopis se zdi skoraj kot kolateralna škoda, ki bi jo lahko izkoristile osnovnošolske učiteljice in spletno komunikacijo uporabile za učenje slovnice. Menda nekaj podobnega počnejo otroci v Braziliji, ki znanje angleščine izpopolnjujejo s popravljanjem Rihanninih tvitov. Kakorkoli že, dober primer pomembnosti pravila o nebranju spletnih komentarjev je tudi novica o položitvi temeljnega kamna za džamijo v Ljubljani (ali pravzaprav katerakoli novica o prvi slovenski džamiji). Za vero smo še vedno pripravljeni klati, čeprav v Sloveniji 21. stoletja praviloma le v krvoločnih komentarjih. Človek redko na enem mestu vidi tako pisan spekter ksenofobnih izpadov, simpatiziranj s Hitlerjem ter splošne verske nestrpnosti in povprečne internetne žaljivosti. No, lažem. Podobne posledice pusti skoraj katerakoli novica, ki ji sledi dolg rep kreganja o črnih in rdečih (pa ne mislim na Afričane in prvotne Američane) ali levih in desnih – kar pravzaprav tako ali tako hitro postane grizenje med črnimi in rdečimi. Spekter novic, ki se lahko spremenijo v kreganje o z njimi popolnoma nepovezani, a ponavljajoči se temi, pa je tako ali tako skoraj neomejen. Bilo bi fascinantno, če ne bi bilo žalostno. Komentarji pod novicami se včasih zdijo kot enciklopedija najslabših človeških lastnosti in ob tistih redkih trenutkih slabosti, ko zatavam med njih, se vedno ustavim pri isti misli, da smo ljudje res prava anomalija tega sveta. In vse te želje po smrti in žaljenje prihajajo od ljudi, ki stojijo z nami v vrsti na pošti, so naši sosedje, sedijo poleg nas na avtobusu ali, še verjetneje, žugajo s sredincem iz sosednjega avtomobila. Ne vem, kaj se mota po glavi človeka, ki avtorju ali sokomentatorju napiše, da bi bilo bolje za vse, če bi umrl. Ker kot država, ki se menda zaveda tveganj informacijske družbe, varujemo osebne podatke, so vsi kvazianonimni spletni komentatorji znani le določenim tehnikom v podjetjih, ki ponujajo dostop do spleta, preostali pa lahko neznosno lahkost krvoločnih komentarjev ustavimo le tako, da tega smetja človeštva pač ne beremo. Rešitev bi bila v resnici ravno nasprotna, v branju pred objavo, a to bi morali prakticirati ponudniki prostora in priložnosti za komentiranje, torej novičarske spletne strani same. Troli bi vpili o cenzuri, prav pa bi imeli ravno toliko kot sprehajalec, ki bi menil, da prepoved hoje po železniških tirih omejuje njegovo pravico gibanja. Za zdaj se večina slovenskih spletnih strani s problemom poraznega nivoja komentarjev žal spopada le s provizorično registracijo in ob prisotnosti na spletu komentarje jemlje v zakup. Sploh ne vem, kdo nas je prepričal o tem. Pravila postavljamo sami, mi kot družba, in morda bi bil čas, da nekdo jasno pove, da vsako obnašanje ni sprejemljivo. Niti na spletu, niti če gre le za peščico tako ali drugače neizpolnjenih posameznikov. Kje točno tičijo njihove dejanske težave, pa naj raje raziskujejo strokovnjaki.