Petek, 15. 3. 2024, 22.04
3 tedne
Janez Šušteršič: Zakaj nima smisla uvajati premoženjskega davka
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,33
Neenakost porazdelitve premoženja v Sloveniji nezadržno narašča in je veliko večja kot neenakost dohodkov. Če bi najpremožnejše obdavčili, bi se razlike zmanjšale, znižale pa bi se tudi cene stanovanj. Vse to pogosto slišimo v razpravah o nepremičninskem trgu in premoženjskem davku. Nobena od teh trditev ne drži – lahko pa, če bodo obveljale kot samoumevne resnice, spodbudijo nesmiselne davčne ukrepe, ki bodo povzročili ravno nasprotne učinke od želenih.
Naprej poglejmo nekaj podatkov, da odpravimo že ponarodele mitske predstave o prehudi premoženjski neenakosti. Nato bomo z nekaj preproste logike razložili, zakaj bi neenakost z obdavčitvijo najpremožnejših samo še povečali, nato pa razmislili o rešitvah, s katerimi bi dostopnost (najemnih) stanovanj morda res lahko povečali.
Ali je premoženjska neenakost pri nas res tako zelo visoka?
Ni, vsaj primerjalno z drugimi evropskimi državami ne.
Najpodrobnejše in metodološko zanesljive podatke za države evroobmočja objavlja Evropska centralna banka (ECB). V spodnji tabeli sta prikazana dva najpogosteje uporabljana kazalnika neenakosti, podatki se nanašajo na tretje četrtletje 2023.
To pomeni, da ima deset odstotkov najbogatejših gospodinjstev v Sloveniji v lasti 49,2 odstotka celotnega neto premoženja v državi oziroma 35,7 odstotka neto stanovanjskega premoženja. Polovica najrevnejših v državi pa ima 10,9 odstotka celotnega neto premoženja, enkrat več, kot je povprečje v evroobmočju. Gospodinjstvo na sredini premoženjske lestvice je imelo konec leta 2023 neto premoženje v vrednosti 160 tisoč evrov, kar je 66 odstotkov več kot konec leta 2010.
Drugi pogosto uporabljani vir je bolj akademsko zasnovana baza podatkov o svetovni neenakosti (Wid). Tudi njihovi podatki nam povedo, da v Sloveniji primerjalno gledano nimamo kakšne posebej hude premoženjske neenakosti. Po deležu zgornjih desetih odstotkov je Slovenija med 27 članicami EU šele na 19. mestu, po deležu spodnjih 50 odstotkov pa na visokem sedmem mestu.
Pojasniti je treba tudi, da oba vira podatkov objavljata vrednost neto premoženja. Preprosto povedano, če je vaše stanovanje po posplošeni tržni vrednosti Gursa vredno 200 tisoč evrov, banki pa ste dolžni 150 tisoč, je vaše premoženje vredno samo 50 tisoč. Toliko bi vam namreč ostalo, če bi stanovanje prodali. To je tudi ena od velikih težav davka na premoženje, saj bi z njim obdavčili celotno vrednost stanovanja in ne le tiste, ki vam dejansko pripada.
Ali se premoženjska neenakost res nezadržno povečuje?
Ne. Povečala se je v letih po zadnji veliki gospodarski krizi, sicer pa se kaj dosti ne spreminja.
Kot kaže spodnja slika, se je delež najpremožnejših deset odstotkov povečeval do konca leta 2017. Razlog za to je precej preprost – ker se je zaradi posledic krize skupna neto vrednost premoženja v tem času znižala, so lahko tisti, ki so imeli dovolj denarja, nakupili še nekaj premoženja za zraven. Od takrat pa se delež najpremožnejših desetih odstotkov celo počasi znižuje in ne povečuje.
Graf prikazuje gibanje deleža neto premoženja zgornjih 10 odstotkov in spodnjih 50 odstotkov gospodinjstev od leta 2011 do tretjega četrtletja 2023. Prikazano je tudi spreminjanje vrednosti celotnega neto premoženja (gospodinjstev v milijardah evrov).
Je premoženjska neenakost res višja od dohodkovne?
Da. Vendar je tako tudi povsod drugje.
Na spodnji sliki, ki prikazuje Widove podatke za leto 2022, lepo vidimo, da je premoženjska neenakost v vseh državah EU višja od dohodkovne. Slovenija glede tega prav nič ne odstopa od drugih, nasprotno, je ravno na črti, ki prikazuje povprečno razmerje teh dveh neenakosti.
Za to sliko so uporabljeni Widovi podatki, ker ECB podatkov o dohodkovni neenakosti v svoji bazi ne objavlja. Deleži premoženja zgornjih desetih odstotkov so pri Widu zaradi drugačne metodologije in virov nekoliko višji. Dohodkovna neenakost je žal izračunana samo za bruto, ne pa tudi za neto dohodke.
Slika tudi pokaže, da je v državah z višjo dohodkovno neenakostjo višja tudi premoženjska neenakost. To je tudi logično, saj večina premoženja nastane iz privarčevanih in oplemenitenih preteklih dohodkov. Je pa to še ena od velikih težav davka na premoženje – z njim namreč v veliki meri še enkrat obdavčujemo dohodek, ki je bil prvič obdavčen že, ko je bil zaslužen, ali pa je bil obdavčen kasneje kot donos ali dohodek iz premoženja.
Takšnega dvakratnega obdavčevanja ni mogoče utemeljiti z davčno pravičnostjo, pa tudi z usmerjevalno vlogo davkov ne, saj z obdavčenjem premoženja ljudi spodbujamo k potrošnji namesto k varčevanju. Še več, če bi, kot se pogosto predlaga, znižali dohodnino in hkrati povišali davek na premoženje, bi obdavčitev samo odložili za toliko časa, kolikor bi trajalo, da bi si ljudje iz manj obdavčenih dohodkov ustvarili tudi večje premoženje.
Toda, ali ne bi obdavčitev zmanjšala neenakosti premoženja?
Sama po sebi gotovo ne, ker davek na premoženje deluje drugače kot na primer obdavčitev plač. Če povišate davke tistim z najvišjimi plačami, bodo dobili manj denarja in razlike med neto plačami se bodo zmanjšale. Če pa nekomu obdavčite hišo ali jahto ali luksuzni avto, pa bo davek plačal iz svojih tekočih dohodkov, še vedno pa bo ostal lastnik celotne hiše, jahte ali avta, in tudi vrednost premoženja se zaradi razumno visokega davka ne bo znižala. Razlike bodo ostale enake, samo država bo zbrala nekaj več denarja.
Že, ampak če bogate res krepko obdavčimo, ali ne bodo svojih nepremičnin prodali?
V prvem koraku gotovo ne. Stanovanjsko premoženje je samo polovica celotnega premoženja najbogatejših desetih odstotkov. Lastniki nepremičnin bi zato verjetno skušali davek plačevati iz tekočih dohodkov, prihrankov ali prodaje kakšnega drugega premoženja, na primer delnic na borzi ali deležev v podjetjih (večinoma seveda tujcem).
Če bi se odločili za prodajo, bi skušali nepremičnino prodati po sedanji ali le nekaj nižji ceni. Kupci bi bili torej tisti, ki bi si takšno ceno in še davek za zraven lahko privoščili. Nazorno povedano – najbogatejših deset odstotkov bi svoje nepremičnine poskušalo prodati najbogatejšemu enemu odstotku. Neenakost premoženja bi to samo povečala, ne zmanjšala. Spremenilo bi se samo to, da bi po Portorožu namesto domačih petičnežev paradiralo vse več vzhodnoevropskih tajkunov, balkanskih mafijcev in, za boljši občutek, kakšen bogat Švicar.
Šele ko bi takšnih kupcev zmanjkalo, bi danes najpremožnejši začeli svoje nepremičnine prodajati pod sedanjo ceno. Toda za koliko bi cena padla? Točno za toliko, da bi bila pod mejo vrednosti za izkoriščevalski davek. Ko bi namreč posplošena tržna vrednost nepremičnin tistih premožnežev, ki svoje do takrat še ne bi prodali, padla pod to mejo, ne bi več imeli razloga za prodajo.
Ker bi morala biti meja takšnega ekstorzijskega davka postavljena visoko, saj ne bi hoteli prizadeti srednjega sloja in poslancev, ki bi o tem glasovali, si tisti, ki danes nimajo za garsonjero ali enosobno stanovanje, tudi teh nepremičnin ne bi mogli privoščiti.
S tem nehotenih učinkov takšne obdavčitve še ne bi bilo konec. Najbogatejši, ki bi prodali svojo nepremičnino, bi potem verjetno hoteli kupiti nekaj manjšega. Zaradi tega bi se tržne cene običajnih stanovanj lahko še povečale, ne znižale. Edini pozitivni učinek bi lahko bil, če bi najbolj premožni zaradi davka prodali kakšno od svojih manjših nepremičnin, ki bi jo lahko kupili tudi ljudje s povprečnimi dohodki. Vendar tudi to ne bi dolgo trajalo, saj je količina takšnih nepremičnin omejena.
Mogoče res, ampak kaj potem sploh lahko naredimo?
Za začetek lahko spremenimo sedanjo absurdno ureditev davka na premoženje. Da, ta davek že imamo. Z njim so obdavčene druga, tretja, četrta in tako naprej nepremičnina, razen če v njej živijo družinski člani lastnika. Obdavčitev je enaka ne glede na to, ali je to dodatno stanovanje ali je hiša prazna ali pa v njej živijo najemniki, ki s tem rešujejo svoj stanovanjski problem.
To ureditev se da precej preprosto spremeniti tako, da bo spodbujala oddajanje praznih stanovanj. Obdavčitev najemnin znižamo s sedanjih efektivnih 22,5 odstotka na kakšnih 10, prazna stanovanja pa obdavčimo po precej višji stopnji, in to glede na tržno najemnino, ki bi jo lahko dosegla. Hkrati ukinemo davek na druga, tretja in ostala stanovanja, v katerih živijo najemniki. Ministri pa naj nehajo obljubljati gradnjo novih stanovanj, ki se gradijo neskončno dolgo, ampak raje naložijo stanovanjskemu skladu odkup, obnovo in oddajanje praznih starih stanovanj ter ponudijo subvencije ljudem, ki bi stara stanovanja obnovili sami in jih nato oddajali.
Splošnega ali ekstorzijskega davka na premoženje in nepremičnine pa nima smisla uvajati. Kot sem poskušal razložiti, z njim ne bi dosegli niti manjše neenakosti niti večje dostopnosti stanovanj, bi pa z njim ponovno obdavčili že enkrat obdavčene dohodke in tudi še neodplačana stanovanjska posojila. Tudi proračun od tega ne bi imel kaj dosti, saj so nepremičninski davki običajno prihodki občin in ne države. Zakaj bi se torej s tem sploh ukvarjali?
Siolov kolumnist Janez Šušteršič
