Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Petek,
29. 7. 2011,
7.16

Osveženo pred

8 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Petek, 29. 7. 2011, 7.16

8 let, 3 mesece

Draga šestnajstletna jaz …

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
Nimam sedemdeset let, da bi se lahko ozrla na vsa življenjska obdobja, a nekaj je zagotovo – srednješolskih let si vsekakor ne bi želela preživeti še enkrat.

V ne vem katerem uvodniku ne vem katere slovenske revije sem zadnjič prebrala, da so srednješolska leta najlepša leta našega življenja, ki se jih kot take – najboljše, pač – spominjamo vse življenje. Ne vem točno, na kakšno srednjo šolo ste hodili in kakšno puberteto ste imeli, ampak prosim lepo, raje si odrežem mezinčka na levi roki, kot da še enkrat podoživljam srednješolsko fazo. Kar zmrazi me, če pomislim na to, da bi bila spet najstniška jaz. V bulerjih in karirasti flanelasti srajci sem se imela sicer prav dobro in po ulici še vedno hodim na povsem enak način, vse drugo pa lahko ostane v preteklosti, hvala lepa.

Verjetno šele z določeno distanco dojameš, da so najstniki bedasti. Saj je okej, tudi mi smo bili bedasti, to je pač funkcija najstnikov. A za nič na svetu ne bi hotela še enkrat preživeti najstniških let in prav vesela sem, da jih je že davno konec. Zveni, kot bi hotela posneti oglas v okviru tiste ameriške akcije proti nasilništvu v šolskih klopeh, ki jo podpirajo tudi zvezdniški obrazi in katere geslo je "bolje bo". V resnici ne bo bolje, ne slepimo se, nekateri ljudje bodo vedno bedaki in vedno boš imel opravka z vsemi vrstami homo sapiensov. A marsikaj je vseeno bolje. Zavedanje o tem, kdo si, na primer – to je najboljši stranski učinek staranja. Na žalost ti ga življenje še vedno ne postreže v paketu brez gub, a nič ne de, menda je vredno menjave.

Čeprav nič ne žalujem za srednješolskimi leti, mi je nostalgija nad časi, ki so bili, kljub temu znana, pa čeprav sem za kakšno konkretno jugonostalgijo premlada (ali pa se me samo nikoli ni tako zelo dotaknila). Malo hrepeneče se spomnim na kasete, ki jih imam še vedno doma, na walkmane in snemanja kompilacij pesmi za različne priložnosti. Na igranje ristanca, gumitvist, bazooko in tiste zapestnice, ki smo jih spletali. Za sokove v vrečkah mi je vseeno, vedno so mi šli na živce, zato pa me je toliko bolj fasciniralo mleko v vrečki.

Včasih se mi za trenutek zdi čudno, da smo živeli v svetu brez mobitelov, pa se ga povsem dobro spomnim. In čisto nič nam ni manjkalo. Samo kakšen način za plonkanje manj. Brez mobitelov, brez klime za vsakim vogalom, brez H&M, brez Kebrovega zakona in s precej podobno modo, ker ta pač rada kolobari. Brez tisočih kanalov na televiziji in z revijo Antena, ko je še bila sebi podobna. Pa z dopisovalci in znamkami na pismih ter s popolno nevednostjo o obstoju ličil, dokler nismo šli v srednjo šolo. In čisto fino nam je šlo.

A ne dovolj fino, da bi si želela nazaj v srednješolska leta. Mogoče bi bilo drugače, če bi pripadala kakšnemu složnemu razredu sošolcev, a dvomim, ker pač nisem bila narejena za pripadnost skupini naključno izbranih tridesetih ljudi. Mogoče bi bilo drugače, če bi raje tičala za knjigami kot na klopci bližnjega parka, če bi se družila z ljudmi svoje starosti, ali če bi namesto Nirvane poslušala Take That, a dvomim.

Razmišljanje o tem, kaj bi, če bi, ni nikoli plodno, zato šestnajstletni sebi ne bom napisala pisma. Če bi ji hotela karkoli sporočiti, bi bilo to, da se življenje ne konča po četrt stoletja, niti po tisti zlovešči sedemindvajsetki ne. Pravzaprav sem skoraj prepričana, da bo 32-letna jaz veliko zabavnejša kot 16-letna jaz. Dvaintridesetletna jaz si bo upala obnašati se kot šestnajstletnica. Draga šestnajstletna jaz, okoliščine nikoli ne bodo boljše, zato pa bodo toliko boljše veščine spopadanja z njimi, ki ti jih lahko prinesejo samo leta. In čez deset let na srednjo šolo ne boš več pomislila, sploh pa ne v nostalgičnem duhu.

Ne spreglejte