Čast, dostojanstvo in svoboda medijev

Pred kratkim je bilo mogoče v medijih prebrati, da so predstavniki civilne družbe mandatarja za sestavo vlade opozorili, da "EU Slovenijo šteje med balkanske države".

Ob tej novici je bil najbrž marsikdo kar malce zmeden: ali je nekaj tako samoumevnega sploh vredno objave? Ko so npr. francoski mediji poročali o obsodbi nekdanjega premierja, so bralce poučili, da je Slovenija balkanska država. Dejstvo je, da se Slovenija zelo redko pojavlja v tujih medijih. Verjetno tudi zemljepisno znanje Francozov ni ravno briljantno. Skratka, če pri Francozih to človek še razume, pa slovenskim bralcem najbrž ni treba posebej razlagati, kje je Slovenija. No, obstaja še ena možnost, zemljepisni podatek je treba brati kot skrivno sporočilo.

Stvar postane mnogo bolj jasna ob razsodbi sodišča v primeru Pirjevec v. Turk. S tem, ko se je sodišče tako odločno postavilo v bran časti, je pokazalo, da se Slovenija še ni v celoti liberalizirala oz. debalkanizirala. Kakšna sreča …

Znano je, da se liberalcem čast že od nekdaj kaže kot nekaj brezupno arhaičnega. Povezava z Balkanom je zato tako rekoč samoumevna, saj gre za napol mitičen prostor, v katerem so po ljudskih predstavah še vedno žive prakse, ki jih ni mogoče najti nikjer drugje. Marsikdo se iz časov SFRJ še spomni npr. zgodb o krvni osveti. Skratka, čast jemljejo resno samo še Balkanci.

Ob tem morda samo nekaj zanimivosti iz sveta: A. Burr, podpredsednik v času Jeffersonovega predsedovanja, je v dvoboju ubil A. Hamiltona; A. Jackson, 7. ameriški predsednik, je prav tako v dvoboju ubil C. Dickinsona; sekundanta sta praktično v zadnjem trenutku pregovorila A. Lincolna in J. Shieldsa, da nista šla do konca.

Nesodobna razmišljanja Kot prvo je treba tukaj povedati, da v sodobnih (liberalnih) družbah sodišča praviloma niso mesta, ki bi bila slovela kot poslednji braniki časti. Čast danes očitno ni v modi.

V primeru napada na posameznikovo čast je splošna praksa zahodnih sodišč taka, da od tožnika terja monetizacijo škode, se pravi, žrtev mora škodo denarno ovrednotiti. Konkretno to pomeni, da mora dokazovati, kako je zaradi žalitev doživela živčni zlom, kar jo je potem tako oviralo pri delu, da je vse skupaj na koncu pomembno vplivalo na njene prihodke. Najbrž ni treba posebej poudariti, da so zaradi težavnosti dokazovanja tovrstni procesi redki. Liberalne družbe so zares družbe, ki poznajo ceno vseh stvari, a vrednosti nobene.

Sodobno pravo torej praviloma ne ščiti človekove časti, ampak njegovo dostojanstvo. Če bo kdo po naključju brskal po slovenski ustavi, tam časti ne bo našel, bo pa zato brez težav našel dostojanstvo. Strateško mesto, ki ga je včasih zavzemala čast, danes zavzema dostojanstvo. Človekovo dostojanstvo je vezano na človeka kot takega, človeka brez posebnosti, tj. človeka brez spola, rase, nacionalnosti … Človeško dostojanstvo imajo teoretično celo najhujši zločinci.

Theatrum mundi Če predstavlja dostojanstvo preddružbeno kategorijo, nekakšnega rousseaujevskega plemenitega divjaka, ki ga družba potem v procesu socializacije pokvari, predstavlja čast nekaj, česar si brez družbe sploh ni mogoče zamisliti. Za ustrezno razumevanje fenomena časti si mora bralec priklicati v spomin latinsko besedo za osebo: persona v izvornem smislu pomeni masko. Bistvo je v tem, da v družbi vsakdo igra določeno vlogo oz. vloge: oče, mati, sodnik, vojak, učitelj, rabelj itd. Vse te vloge imajo vedno oporo v ustreznih institucijah: v družini, cerkvi, šoli, vojski, sodišču itd. Skratka, glede na to, da je človek družbeno bitje, če hoče ali ne, vedno igra določeno družbeno vlogo. Družbenemu teatru ne uide nihče.

Čast je potemtakem vezana na umetniški vtis, ki ga igralec pusti na občinstvu ob interpretaciji svoje družbene vloge: največjo čast si prisluži tisti, ki odigra svojo vlogo najbolj virtuozno, se pravi, ki ne samo izpolnjuje, ampak tudi presega dolžnosti in pričakovanja. Če tvoja igra ni na ravni vloge, si časti seveda ne zaslužiš. Če je igra katastrofalna, si namesto s častjo nagrajen s sramoto, kar pomeni, da izgubiš masko oz. obraz, postaneš brezobrazen. Ustava ti sicer še vedno zagotavlja dostojanstvo, ne pa tudi časti, ki je, kot rečeno, neustavna kategorija.

Čast in družbeni red Novi slovenski mandatar je pred vstopom v politiko pokazal, da vsaj na teoretični ravni razume mehanizme vzpostavljanja in ohranjanja družbenega reda, ki so tukaj v igri. V nekem prispevku tako navaja primer nesrečnega ravnatelja neke japonske osnovne šole, ki je storil samomor zaradi požara, v katerem je pogorela šola in v katerem je umrlo nekaj učencev, pa čeprav za požar osebno ni bil odgovoren.

No, v Evropi so stvari postavljene nekoliko drugače. Koncept časti je tu usodno zaznamovala srednjeveška viteška etika, v skladu s katero poraz v bitki za bojevnika sam po sebi še ne pomeni izgube časti. Vse je pač odvisno od njegovega obnašanja v bitki: če je pokazal pogum, se pravi, če je svojo družbeno vlogo bojevnika odigral v skladu z uveljavljenimi standardi, ima lahko tudi poraz časten značaj. To mu je konec koncev dolžan priznati celo zmagovalec in ravnati z njim na časten način.

Pri družbeni vlogi gre torej vedno za neko dvojnost: po eni strani prinaša določene privilegije, po drugi pa neizogibno tudi dolžnosti. Posameznik mora vedno znova dokazovati, da je svoji vlogi dorasel. Vsekakor je strah pred izgubo časti močna motivacija, ki posameznika učinkovito odvrača od tega, da bi počel neumnosti. V dobro urejeni družbi intervencija sodnih instanc zato največkrat pravzaprav sploh ni potrebna, saj družba na sebi lasten način sama poskrbi, da so nečastni posamezniki iz igre izločeni.

Mediji in svoboda Če se zdi pojem časti danes v krizi, je to brez dvoma povezano s krizo institucij in avtoritete. Že H. Arendt je liberalcem povedala, da avtoritete in politike ne razumejo. No, v resnici ne razumejo še marsičesa. Pravzaprav se človek takole večkrat vpraša, ali liberalci sploh kaj razumejo.

Vsekakor drži, da v dobro urejeni družbi intervencija sodišč na področje t. i. medijske svobode načeloma ni potrebna. Odgovorni mediji se pač zavedajo, da medijska svoboda ne more biti izgovor za neutemeljene napade na čast in dobro ime izbranih posameznikov. Če mediji tega ne razumejo, seveda nastane težava. Intervencija sodišč, čeprav načeloma sporna, postane tako rekoč neizbežna. Če kakšno sodišče od časa do časa tako pristriže kakšno obrekovalsko pero, ki prestopa sicer nikoli jasno in dokončno določene meje dobrega okusa, tega gotovo ni mogoče razumeti kot napad na svobodo medijev.

Skratka, glede na to, da vrnitev v tiste poetične čase, v katerih si imel sveto pravico, da nesramnega obrekovalca pozoveš na dvoboj, na žalost ni mogoča, očitno preostane samo še brezupno prozaični svet sodišč.