Božanska, a samska

Seks v mestu je serija. Izmišljena! Ena od duhovnih modrosti veleva, da so pričakovanja eden ključnih razlogov za razočaranja. Izbira življenjskega sopotnika ali sopotnice pa je področje, kjer (si želimo in) pričakujemo največ. S tem ni nič narobe, dokler "normalni" partner ni ušel iz serije tipa Seks v mestu. Dramatizirane in namenoma spisane serije, v kateri je življenje štirih lepih, bogatih, popularnih, na vse načine potešenih in brezskrbnih dam stkano v ideal zahodnega življenja. Nerealna pričakovanja lahko vodijo zgolj v zelo realna razočaranja In prav to, se mi zdi, se pogosto dogaja. Vsi bi imeli partnerja, ki v realnem življenju ne obstaja – lep, bogat, izobražen, duhovit, čudovit ljubimec, strasten kulinarik in povrh vsega še najboljši oče, opremljen s popolnim genetskim arzenalom. In starejše kot te dame so, manj so prilagodljive in pripravljene na kompromise. A tako pričakovanje drugam kot v razočaranje po definiciji ne more voditi.

Grem ven, tam me čaka sreča V silni želji po izpolnitvi tega nedosegljivega ideala se večina odpravi v iskanje partnerja "ven". To skoraj po pravilu pomeni nek gostinski obrat, kjer bolj verjetno kot idealen partner čaka oplemenitena pijača, po kateri odide spomin, pride pa jutranja slabost. Ta obrat ponavadi postreže z naslednjimi obrazi: tistih, ki iščejo nekajminutno zvezo (toliko traja povprečen spolni odnos), kariernih plejbojev (med katerih stažem je lokal že trikrat zamenjal lastnika), ki jih zanima vse, kar ima vsaj še malce srčnega utripa, ter horde razočaranih, ki jim je bivši partner "uničil življenje". Vmes se najde še kakšen tujec, ki je po naključju zašel v državo, ter priložnostni mamin sine, ki mamo obvesti vsakič, ko komu plača pijačo. Neskladnost med pričakovanji ne bi mogla biti večja – namesto bogatega in lepega princa v belem audiju ter prav tako belimi zobmi so "na voljo" obupani brez denarja, brez avta, brez kakšnega zoba in nekateri celo brez potnega lista.

Polnočni klub strtih src Imamo torej situacijo, kjer se v želji po "biti ljubljen" gruča ljudi gnete v prostoru, kjer se zaradi hrumenja glasbe lahko pogovarjajo samo tisti, ki so kdaj delali z gluhimi, ali kot prometni policisti oz. stevardi – drugi so zaradi nepoznavanja ročne govorice prepuščeni nalivanju do onemoglosti. Omenjene dame pa se čudijo, kam so pobegnile njihove sanje. Vsi normalni so poročeni (to, da je ogromno zakonov, kjer kraljujeta alkohol in nasilje, zakon postavlja pod vprašaj), z ločenimi je tako nekaj narobe, sicer ne bi bili ločeni.

Pričakovanja k tlom, sreča v višave Vsakemu iskreno želim v odnosu maksimalno srečo, a pogoj za to so pričakovanja, ki skupaj z nami bivajo na planetu Zemlja. Sem prvi, ki bo pod balkonom cvilil razglašeno serenado, a vsak odnos, še tako dober, je v najboljšem primeru kompromis, saj izhajamo iz različnih okolij, kultur, odnosov, zgodovine in pričakovanj. Ameriška popularna kultura je naša pričakovanja spakirala na naslednji Nasin polet proti Luni, realnost pa je s tem padla še na trdnejša tla. Zgrajene imamo napačne ideale in ko jim realnost ne ustreza, krivimo najprej druge, ko pa to ne pomaga več, pa sebe.

Biti samski ni bolezen. Biti vezan zaradi vezanosti je. A prepričanje družbe je pogosto prav nasprotno. Nekoč so bili odnosi drugačni v ključni podrobnosti – če je šlo kaj narobe, so popravili. Danes zaradi strahu in obupa niti poizkusimo ne, potem pa se čudimo. Imejte se radi in raje pojdite na sprehod v naravo ali v muzej – tam so skoraj gotovo vsi trezni.