Sobota, 16. 3. 2024, 22.40
1 mesec, 1 teden
Boštjan Udovič: Dol z zdravniki, profesorji in uradniki!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,95
Tisti, ki se boste ustavili samo pri naslovu kolumne in si tako ustvarili sliko o njej, ste igro že izgubili, saj ste padli v nastavljeno zanko. Ne, ne, to ni kolumna o požrešnih zdravnikih ter lenih profesorjih in uradnikih, kot so klasične stereotipne (slovenske) predstave. Ta kolumna je naše zrcalo in zrcalo tega, da smo v tridesetih letih naše samostojne države temeljito zabluzili. Morda celo nepopravljivo.
Izlet v zgodovino
Vsakdo, ki je kdaj bral Cankarja, Jurčiča, Tavčarja ali Kersnika, ve, da je slovenska družba vedno spoštovala štiri poklice: zdravnike, učitelje, uradnike in duhovnike.
Dohtarje zato, ker so ljudi vračali v življenje; šolmaštre zato, ker so ljudem omogočali (dostojno) življenje; pisarje zato, ker so ljudem odmerjali življenje; fajmoštre pa zato, da so skrbeli za posameznikovo posmrtno življenje.
Zakaj pa mislite, da je bil v Cankarjevih črticah ali dramah vedno kje kak učitelj? Ker je s tem želel Cankar poudariti pomen znanja in razumevanja za razvoj družbe. In zakaj menite, da je v Tavčarjevem Cvetju v jeseni Meta umrla (po vzdihih "mož in žena, mož in žena …")? Ker ni bilo zraven nobenega zdravnika. Da, nekoč so bile stvari siloma enostavne.
O dohtarjih
Pred tednom dni je eden od hrvaških portalov objavil simpatičen odgovor nekega učenca na vprašanje, kaj je treba vzeti s seboj k zdravniku. Učenec je namreč odgovoril, da čokolado in kavo, pravilen odgovor po mnenju učiteljice pa je bil, da bi morali s seboj vzeti zdravstveno izkaznico. Na hrvaških portalih so bili komentarji bolj blagi kot na slovenskih, verjetno zaradi aktualne zdravniške stavke.
Fantič je imel prav. Zdravniku se je na deželi vedno dalo nekaj v torbo. Ne toliko zato, ker si zdravnik kakšne klobase, litra žganja ali kosa potice ne bi mogel privoščiti. Tudi ne zato, ker bi ga želeli podkupiti. Nasprotno, šlo je izraz spoštovanja do nekoga, ki ti pomaga, ko ti je najhuje in najtežje.
Tudi zaradi tega spoštovanja do izjemnega poklica je bilo zdravnikom v družbi dopuščeno in omogočeno več. Tudi v socializmu.
Prijatelj mi je pripovedoval, da so za soseda v jeklenih časih imeli pobožnega in zelo konservativnega zdravnika. V tistih časih, ko je bilo ljudem to odpriporočeno, je ta zdravnik mirno za praznike blagoslavljal svoje stanovanje, hodil k uršulinkam k maši, se srečeval in klepetal z njimi na takrat še nunskem vrtu (ki mu danes rečemo Trg Republike) in nikomur nič. Še več, v službi je bil celo vodja oddelka in vsi so ga spoštovali.
In kako je danes? Pravzaprav v veliki meri obratno in nasprotno. Zdravniki in njihovi pomočniki (medicinske sestre, strežnice, čistilke idr. zdravstveni delavci) so žal vedno manj spoštovani.
Del so k temu prispevali določeni člani njihove skupnosti z izjavami, ki jim niso bile v čast (kot npr. tista izjava zdravnika, da on zasluži manj od snažilke; pa tista njihovega sindikalista, da profesorji na fakultetah delamo samo šest ur na teden; ali pa tista, da se njihov sindikat ne bo pogovarjal z nepomembneži …). Nekoliko pa je prispeval k temu tudi del naše družbe, ki jih je začel obkladati s siloma neprimernimi izrazi (kot so dvoživke, zaslužkarji, lenuhi, pri(h)vatizerji ipd.).
Ampak ne glede na to, kdo je bolj kriv, postaja ljudski odnos do zdravnikov v naši državi nevzdržen. Sploh v zadnjih tednih. In bojim se, da je ta proces nepovraten.
O šolmaštrih
Inteligenca v nobenem od družbenih sistemov ni najbolj zaželena. Ne zato, ker bi bilo nujno z njo kaj narobe, ampak predvsem zato, ker nikoli ne veš, če se ti ne bo ob branju kakšnega sartra ali česa drugega - izpridila. Zato jo je vedno bolje imeti pod nadzorom.
Kljub temu pa sta na Slovenskem tako habsburški kapitalizem kot jugoslovanski socializem ucvrla drugačno pot, saj sta verjela, da je treba narod naučiti več kot le saditi krompir. Zato je Mati narodov (Marija Terezija) na Slovenskem še vedno matrona naše osnovne šole, ki je – reci in piši – kot obvezna določena tudi z našo ustavo.
Da je bil (jugoslovanski) socializem naklonjen izobrazbi in znanju, smo na fakultetni ravni kruto spoznali z uvedbo bolonjske reforme. Tisti, ki smo dali skozi stari sistem študija, vemo, da je bilo takrat veliko več svobode in možnosti za razmišljanje. Učitelji in profesorji (na fakulteti) so imeli bolj proste roke, manj je bilo "kljukic in vejic", predvsem pa se je učitelju zaupalo, da ve, kaj dela, in da bo mladež naučil vsega, kar ji bo koristilo za življenje.
Z demokratizacijo se je demokratizirala tudi šola. Prej pravoverne tršice so ob osamosvojitvi postale gospe učiteljice, korak še k večji liberalizaciji je bil izveden sredi 90. let, ko se kot znak modernosti začelo opuščanje besede učiteljica, ta oseba pa je čez noč postala Marija, Tončka ali Francka …
Še več: z reformo šolstva je v šolski sistem butnilo zavedanje o pravicah, ki so premagale dolžnosti. Otroci in dijaki so dobili pravice, dolžnosti s(m)o vsi začeli pozabljati. Tudi na fakultetah. Ko dandanes preberemo listino o diplomiranju, piše, da si potem, ko si tu-in-tu diplomiral, dobil s tem vse pripadajoče pravice in dolžnosti. Seveda so pravice prve.
Novoodkrite pravice pa so šolski sistem postavile na glavo. Učitelj več ni bil car, ampak nekdo, ki mora paziti, kaj počne. Da ja ne bi našega sončka ocenil preslabo, da ne bo prestrog, naj pazi, da ne bo koga potegnil za tasladke. Namesto učiteljev so v moderni šoli zakraljevali odvetniki. In učitelji so ugotovili, da je bolje uvesti samocenzuro, če želijo preživeti. V mnogih njihovih očeh je začel usihati žar, postajali so le še transakcijski prenosniki znanja.
V tem kontekstu jim je bila vzeta ne samo integriteta in poklicanost. Učiteljsko poklicanost smo v zadnjih 30 letih razvrednotili in jo spremenili v službo od 8. do 16. ure. Štempljanje je verjetno le še zabilo zadnji žebelj v krsto.
O pisarjih
No, lotimo se zdaj na Slovenskem verjetno najbolj osovražene kategorije - uradnikov.
Nikoli ne bom razumel, od kod v naši državi toliko negativnih stereotipov o uradnikih, o njihovem delu, predvsem pa o lenobi, ki naj bi prevevala javni sektor. Sam nisem imel nobene takšne izkušnje. Vedno so me pričakali prijazni, uslužni in učinkoviti uradniki, ki so mi pomagali znotraj svojih pooblastil.
"Seveda," porečete, "Udovič spet bluzi. Nam niso naredili tega pa tega …" Morda. A zavedajmo se, da uradniki delajo po predpisih, ki so sprejeti v državnem zboru. Torej, namesto kriviti uradnike, se raje vprašajmo, zakaj imamo pri nas vse določeno in toliko predpisov, da če spoštuješ enega, kršiš drugega.
In spet se znajdemo v krogu uravnilovke. Normiranost s predpisi je namenjena temu, da se ustvarja občutek enakosti. A te dejansko ni. In je tudi številni predpisi ne morejo udejanjati. Namreč, tisti, ki imajo (denarna) sredstva ali znanje, bodo lahko vedno obšli predpis, drugi pa mu bodo morali slediti.
Zatorej, ko vam naslednjič odločitev državnih organov ne bo po volji, ali če vas bodo zaradi stavke premaknili na termin čez tri tedne, ne bentite nad uradnikom, ki vam bo to sporočil.
Premislite raje, kaj je treba spremeniti v državi, ki živi in diha z normiranostjo, pa tudi s tem, da prebivališče lahko prijavite le na upravni enoti, pod katero spada vaš kraj bivanja. Kar je popolnoma neživljenjsko. Če namreč lahko zemljiško parcelo v Sečovljah vpišem v zemljiško knjigo v Murski Soboti, vozniško dam izdelati v Kamniku, osebno pa v Novem mestu, zakaj moram stalno ali začasno prebivališče prijaviti le tam, kjer bom dejansko živel? Verjetno zato, ker … No, pametnega razloga za to ni.
In ko boste naslednjič govorili z uradnikom z ministrstva, občine ali upravne enote, se najprej nasmejte. Verjemite, raziskave kažejo, da nasmeh odpre številna vrata in ponudi več ugodja kot deset dekagramov čokolade. Tudi rešitev vaše težave bo z nasmehom hitreje rešena. Preverjeno.
Namesto zaključka
Seveda niso našteti poklici edini, o katerih obstajajo stereotipi in predsodki. So pa to tisti poklici, ki smo jih v zadnjih 30 letih najbolj razvrednotili. Ne gre za elitizem ali kaj podobnega, preden izstrelite svojo puščico vame, gre za odnose v družbi, v kateri bomo vsi na boljšem, če bomo delali skupaj, z roko v roki, ne pa drug proti drugemu.
Zatorej preden boste naslednjič šimfali čez dohtarje, šolmaštre, pisarje, fajmoštre ali koga drugega … Pomislite na to, kdo od teh vam je v življenju naredil kaj dobrega. In verjamem, da bo potreba po šimfanju izginila, naštetim in drugim poklicem pa bomo – korak za korakom – lahko spet vrnili mesto v družbi, ki jim pripada. Se strinjate?
Siolov kolumnist Boštjan Udovič
