Okna duše v Mestni galeriji 2

Razstava predstavlja izbor slikarskih del iz obdobja 2004–2010 in predstavlja Klementinine kolažne slike, ki v upodobitvenem načinu nihajo med imaginarnimi in prepoznavnimi likovnimi podobami. Ravnotežja objektnosti in vsebine so v likovnih stvaritvah akademske slikarke Klementine Golija ustvarjena s pokrajinami podob kot zapisov sistemov kombinacij refleksije, intuicije in premišljene ustvarjalne utečenosti. V slikarskih delih se zgoščujejo barvni segmenti in razvija dinamičnost podobe, ki jih avtorica dobi s pomočjo kolažnega izmenjavanja lazurnih in haptičnih nanosov. Posledica podslikav v delih postopno gradi mnogoterost pogledov, usmerjenih v motivna središča, nekakšne prostore ali poti oziroma osvetljena okna, odpirajoč jih proti segmentom notranjega, intimnega sveta.

Risba nadvladuje barvi Slikarska razstava je pregledna in obširna. Avtorica delo gradi sistemsko, v njem bi skoraj lahko videli linearnost samega procesa, od nanosa barve in fotografije. Delo konča in zaokroži še z močno risbo, ki ni kontura naslikanim oblikam, ampak avtorica z linijo gradi svojevrstne geometrijske objekte oziroma podobe. Ti včasih zaradi tona barve ali same izvedbe postanejo skoraj agresivni, a v delu potrebni in nenaključni. Posebni likovni elementi na videz presekajo samo branje umetnostnega dela, a s tem potencirajo iluzornost in imaginarnost podobe na dvodimenzionalni podlagi. Linije geometrijskih oblik na platnu so premišljeno načrtovane silnice v delu, postavljene na točno določenem mestu slike.

Slika kot okno v "svet" Naslov razstave je zanimiv, saj na nek način pelje lok od renesanse, modernizma pa vse do danes. Slike Klementine Golija niso renesančne, pa vendar spominjajo nanje po tej logiki, ker so prav v času renesanse verjeli, da je slika lahko okno v svet. Takšnega mmenja je bil tudi marsikateri modernist in danes mnogi zagovarjajo temo, da je umetniško delo ogledalo samega umetnika, v največjih primerih pa predvsem okolja, časa in drugih socioloških prepletanj. A umetnica vzpostavlja slikarski stik z zunanjim in predvsem notranjim svetom, kjer se čustva podvajajo, misli krepijo in izraznost narašča. Podobe se vrtijo v nenehnem kroženju nekaterih majhnih motivov iz slike v sliko.