Kolumna: Tako je, kot povemo

S tem je dokazoval, da je kakršenkoli svet, resnica ali realnost vedno konstrukt opazovalca.

V nekem intervjuju je pripovedoval o svojem predavanju novinarjem na ameriški univerzi Stanford. Tik pred predavanjem je nad vrati predavalnice opazil inskripcijo, ki se mu je zdela nevarno zgrešena: “Povej tako, kot je.” Svoje predavanje je potem začel z besedami: “Dame in gospodje, veselilo me je prebrati vaš moto, a moram vam sporočiti, da bi ga morali zamenjati. Moto bi se moral namreč glasiti: Je tako, kot povemo.” Objektivno poročanje, na katerega se pogosto sklicujejo najbolj novinarji, je mit, ki jim, kot nadaljuje Foerster, omogoča, da se odrešijo svoje odgovornosti, da pravzaprav oni sami ustvarjajo neko novico ali resnico, zato se raje postavijo v vlogo pasivnega, nevtralnega instrumenta, ki tako kot kamera ali magnetofon zgolj snema, in če je le mogoče, ne interpretira tega, kar vidi. Toda dozdevna nevtralnost fotografske ali televizijske dokumentacije o nekem dogodku se že vse od pojava teh tehnologij obravnava z določeno previdnostjo.

20. stoletje je bilo, kot lahko preberemo na spletni strani “American photography”, stoletje pogajanj med vladami in tiskom in neprestanega spreminjanja strategij fotografskega pokrivanja aktualnih zgodovinskih dogodkov. V prvi svetovni vojni je bil dostop novinarjev do bojišč strogo nadzorovan, objava kočljivih materialov pa zelo skrbno cenzurirana. Ohranjenih je relativno malo fotografij z neposrednih bojišč. Prve bolj šokantne fotografije trupel so bile prvič objavljene šele med 2. svetovno vojno, vse bolj eksplicitne podobe nasilja in smrti pa so preplavile tisk med vojno v Vietnamu. Toda potem ko so po svetovnih medijih krožile podobe budističnega meniha, ki se zažiga do smrti, ali deklice, ki v plamenih teče po cesti, zadeta od napalm bombe, je postal Pentagon zelo pazljiv, tako da so bili dostopi do bojišč v času zalivske vojne strogo nadzorovani. Vsekakor pa vse od zalivske vojne naprej lahko opažamo, da ima vsaka nova vojna ali katastrofa svojo zelo posebno politiko in stil predstavljanja in fotografiranja. Medtem ko se za najbolj šokantne prizore trpljenja in smrti še vedno pojmujejo fotografije kupov okostnjakov in trupel, ki so jih fotografska očesa našla v nemških koncentracijskih taboriščih, prozori nasilja in smrti iz Bosne, Ruande in Kombodže, nas te dni pretresajo prizori in zgodbe s popotresnega Haitija. Ne gre drugače, kot da smo še naprej v precepu med dvema mogočima odnosoma do vprašanja prikazovanja smrti, trupel in uničenja prek medijev. Ali skozi neprestano gledanje in sodoživljanje trpljenja počasi otopevamo, kar pomeni, da potrebujemo vse večje doze groze, da sploh še čustveno reagiramo (na to interpretacijo vsekakor napotuje način poročanja nekaterih novinarjev CNN s Haitija), ali pa je fotografije taborišč smrti treba videti, da se podobne stvari ne bi več ponovile. Široka globalna mobilizacija humanitarne pomoči Haitiju do neke mere opravičuje surovost in hiperrealizem poročanja, a vseeno pušča odprta številna vprašanja o načinih in politiki pripovedovanja zgodb tega sveta.