Gostilnica in pizzerija Kaval: Toskana po tacensko

Kljub negodovanju nekaterih specifičnih vrst jedcev je Kaval Group oziroma skupina Kaval v Ljubljani in v njeni okolici ob nekaterih res nemogočih kombinacijah ponudila trgu tudi nekaj solidnih lokalov in, tudi to je treba priznati, vrhunsko restavracijo Strelec na Ljubljanskem gradu. A Kaval v Tacnu ni Strelec, o čemer smo se vnovič prepričali pred nekaj dnevi, zato pa ima – bil je četrtek – nabito razprodane dvorane in gostje, ki raje jedo "takšno", preprosto hrano, se verjetno niti ne zavedajo, da plačujejo razmeroma visoke račune za komaj kaj več kot povprečno ponudbo.

Posedli so nas v prvo jedilnico, kjer v živo ob ognju in temu primernim vonjavam pečejo pice, zraven pa imajo tudi obsežen solatni bife. In če imajo solatni bife, imajo praktično vse. Kaval ni zgolj toskanska restavracija, kot radi zapišejo, Kaval je restavracija, ki pod italijanskim trademarkom prodaja vse, pice, testenine, solate, mesnine … Na eno od pic v posebni jesenski ponudbi zložijo celo krvavice, pečenice, ocvirke in zelje, sicer pa je lačnemu gostu na voljo še kakšnih 30 drugih različic.

Kaj pa vina? Po tradiciji Kavalove grupe ponujajo vina Belica, drugih, v glavnem primorskih vin, je komaj še kaj, pa še tista so najraje v steklenici. Ampak s tem verjetno nimajo težav, gostje so bili vsaj ob našem obisku vezani na pivo in kokakolo, ponudba toskanskih vin pa je, milo rečeno, pod vsako kritiko. A na srečo pri Belici že nekaj časa delajo solidno, v začetku njihovo Izbrano belo in v finalu njihovo Izbrano rdeče Kaval ponuja na kozarec, cena pa ni oderuška.

Začeli smo z mešanim narezkom Toskana in si predstavljali, da gre za krožnik, ki naj bi najbolje predstavil Kavala: jelenov pršut in klasičen karpačo sta bila v objemu nekakšnega zelenjavnega karpača s korenjem in bučkami ter rukole. Pršut, ki se je namakal v tem "karpaču", pa je izgubil še tisto malo pravega okusa, ki ga je morda imel v preteklosti. Malo, pa ne poceni, bi lahko dodali ob tem, ko smo gledali na serijo karpačev, ki jih ponujajo na začetku. Od navadnega govejega s tartufi ali na bučkini posteljici do žrebičkovega ali lososovega. Pa še kakšen kapreze, hobotnica in celo bakalar se najdejo v hladni ponudbi.

Naša naslednja naloga je bila med množico juh izbrati nekaj, kar bi najbolje predstavilo tacensko zgodbo. Vzeli smo ribollito in česnovo juho. Zelenjavna juha z vsem, kar človek najde v kuhinji, pa še z namočenim kruhom povrhu je bila povsem solidna, česnova juha, ki jo pri Kavalu pripravljajo že dolga leta, pa je sama po sebi premalo česnova in preveč smetanasta, ampak na takšno so verjetno gostje kar malce navajeni. Kaj pa testenine, 66 različnih imajo, pa še rižote in polente zraven? Dobili smo domače bučne rezance s piščancem in paradižnikom (pollo in pomodori, kot temu strokovno rečejo). V najboljšem primeru bi lahko rekli nič posebnega, čeprav je njihova cena že silila v območja desetih evrov.

Na splošno so cene testenin nekaj pod desetimi evri, če pa vzamete kakšne bolj posebne, cena zraste krepko prek te meje. Podobno je z mesom, klasične reči so okoli 15 do 20 evrov, če boste jedli biftek govedine angus ali florentinca, se cene zavihtijo v okolico 25 evrov. Je pa res, da za takšen denar na krožnik nasteljejo veliko prilog. Pri telečjem t-bonu na florentinski način oziroma bistecci florentini, kot je možno prebrati, smo ob solidnem kosu mesa dobili še manjšo armado bučk, jajčevcev, paprik in paradižnika na žaru. Nekaj je bilo še pečenega krompirja, vse skupaj so potresli z naribanim sirom, da o obvezni rukoli niti ne govorimo. Toliko, da je vse skupaj padalo z majhne deske, na kateri je bilo postreženo.

Pri sladicah so pri Kavalu dokaj klasične miselnosti: tiramisu, panakota, torte, grmada, maskarpone, rulada … Na štiri oči smo se srečali s povsem znosno čokoladno torto Kaval ter z gratiniranimi orehovimi palačinkami, ki bi morda potrebovale nov recept, da bi bolje povezali preliv in glavne junakinje. In nujno jih je treba postreči bolj tople. Ja, ja vemo, v takšni gneči je težko vse opraviti v pravem času. Kot vedno so na koncu prinesli (pre)sladek digestiv in račun, ki je brez pijače nanesel celo več kot 30 evrov na osebo.

Povzetek

Po eni najpomembnejših ali bolje rečeno najstarejših italijanskih restavracij v naših krajih je še vedno veliko povpraševanje, morda zato, ker ponuja praktično vse, kar si izmislite, pa naj gre za ponarodele ali klasične jedi naših sosedov. Še vedno imajo velik solatni bar in na desetine testenin.

Vinska karta ne drži povsem, morda jo prenavljajo. Imajo hišnega vinarja Belico, še nekaj drugih primorcev in minimalističen izbor toskanskih vin.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.