Koliko stane glasba?

Ta je glasbeni industriji povzročil nemalo preglavic, ker (seveda) tudi razmah širokopasovnosti in p2p omrežij ni prav nič izboljšal situacije. Applova nadvlada znotraj legalne elektronske prodaje glasbe preko sistema iTunes je že nekako samoumevna, a za glasbene založnike ne predstavlja tega, kar so si želeli. Apple namreč posredno s prodajo lastnih izdelkov (iPod) zasluži bistveno več, kot založniki zaslužijo s prodajo glasbe, tako da težko govorimo o simbiotičnem poslovnem odnosu. Če "dolgo" v tem poslu povleče Apple, se lahko le vprašamo, kako od tovrstne prodaje "živijo" sami glasbeniki? Glede na to, da prodaja zgoščenk (sam standard bo prej ali slej zamrl, kot LP plošče) stalno upada ter da lociranje in akvizicija novega albuma preko spleta traja približno 10 minut (odvisno od hitrosti povezave) - gotovo ne prav dobro.

Za po svoje logično, a zato nič manj revolucionarno potezo se je nedavno odločila britanska rokovska skupina Radiohead, ki je svoj zadnji album - In Rainbows - izdala na precej neklasičem način: brez zgoščenk ali drugih "arhaičnih" medijskih oblik. Novi album so na voljo oboževalcem ponudili izključno preko svoje spletne strani. Kje je tu revolucija? Za album niso določili cene ter presojo o tem, koliko je glasba dejansko vredna, prepustili svojim oboževalcem, tako da so ti lahko v vnosno okno vpisali poljuben dolarski znesek. Prvi rezultati tega "poizkusa" dokazujejo, da se uporabniki, kot tudi ustvarjalci, ne strinjajo z odnosom medijskih velikanov in založnikov, ki živijo na račun obeh. V prvih nekaj dneh je namreč Radioheadov album s spleta presnelo več kot milijon uporabnikov, zanj pa je večina odštela med 5 in 15 ameriških dolarjev. Še več - po besedah vodstva zasedbe, naj bi bil delež uporabnikov, ki so za glasbo nekaj odšteli, večji od tistega, kjer so uporabniki brezvestno odločili, da glasba ni vredna nič. Radiheadovci so na ta način zaigrali na vest uporabnikov ter jim subtilno dali vedeti, da so oni kot glasbeniki svoj del truda opravili, zdaj pa so na vrsti oni.

"Rezultati" potrjujejo teze avtorjev knjige Freakonomics (Stephen Dubner in Steven Levitt), ki ugotavljata, da ljudje delujemo na principu socialnih, moralnih in ekonomskih vzpodbud. V knjigi je opisan poizkus, ko se je nek podjetnik odločil z pogumen posel - v podjetja je brezplačno dovažal pekarske izdelke in poleg njih postavil škatlo za "prostovoljne" prispevke. Rezultat: večina zaposlenih je odštela nekaj sredstev, le malo je bilo t.i. "free-riderjev". Medtem ko je bila v opisanem primeru bržkone najmočnejša socialna vzpodbuda (strah pred tem, da bi bili opaženi s strani sodelavcev, da od sebe ne damo niti centa) v Radioheadovem primeru moralna vstopi prej. Radioheadov uspeh s seboj prinaša še eno, pomembnejše sporočilo, to da sta odnos in mentaliteta uporabnikov često podcenjena v smislu, da računajo zgolj na brezplačne vsebine in zanje niso pripravljeni odšteti nič. Kdo ve - lahko nas čaka nova glasbena revolucija.