Zoran Savić: Ideja pogosto pred denarjem

Imeli ste prekrasno igralsko kariero. Kakšne spomine imate na tiste čase? Bi lahko malo opisali razliko v igranju košarke takrat in danes? Igrati sem nehal pred petimi, šestimi leti, to je zame že preteklost, zdaj pa sem v funkciji, ki je glede na igralsko povsem drugačna. Kot igralec sem imel srečo, da sem igral v najboljših evropskih klubih: v bolonjskem Kinderju, v Realu iz Madrida, Barceloni, turškem Efes Pilsnu, PAOK-u … Zdaj opravljam službo, ki mi je izredno všeč. Trenersko delo mi ni dišalo, saj sem že med igralsko kariero veliko potoval in menjal klube. Všeč mi je, da kot športni direktor lahko sklepam pogodbe s trenerji in tudi igralci, za katere sam menim, da bodo najbolje koristili klubu, da bodo oblikovali slog igre, za katerega menimo, da bo dober.

Kako bivši igralec postane športni direktor nekega kluba? Delo trenerja me ni nikoli privlačilo, iz preprostega razloga: sam sebe poznam in vem, da greš kot trener tja, kjer misliš, da ti lahko ponudijo najboljšo ekipo. Naj bo to Turčija, Španija ... Mogoče sem se razvadil, ker sem vedno živel v super mestih. Nimam želje in volje po neprestanih potovanjih. Če hočeš uspešno delati v nekem poslu, se mu moraš posvetiti stoodstotno, na ta račun trpi družina in vsi ostali okoli tebe. Po uspešni karieri vrhunskega igralca pa nisem imel nobene želje po takem odrekanju. V moji zadnji igralski sezoni, ki sem jo preživel v Fortitudu iz Bologne, mi je predsednik kluba ponudil, da lahko podaljšam svojo igralsko kariero ali pa postanem trener ali športni direktor ekipe. To zadnje me je najbolj privlačilo. Nekako sem »blizu terena«, ni pa mi treba dnevno oddelati dveh treningov.

Kako poteka delo športnega direktorja v tako uglednem klubu, kot je Barcelona? Kakšen je vaš vsakdan? Med delom v Fortitudu ali Barceloni ni kake posebne razlike. V bistvu nisem preveč vezan na ekipo in na njen dnevni urnik. Največ dela je tako ali tako poleti, takrat se sklepajo pogodbe z igralci, s trenerji. Takrat je delovnik raztegnjen od jutra do večera. Med sezono pa včasih potujem z ekipo, včasih ne, skrbim tudi za mlajše kategorije, za drugo ekipo Barcelone, gledam tekme mlajših kategorij, posamezne igralce, tako da moje delo ni vezano na časovni termin. Da pa bi recimo hodil v službo od npr. 10.00 dopoldan do 19.00, to pa ne, to delo pač ne poteka tako. Vseeno pa si želim tukaj preživeti veliko časa, tudi zaradi drugih ljudi, ki delajo z menoj.

Kakšna pa je raven stresa pri vašem poklicu? Barcelona je institucija, pritiski navijačev, pokroviteljev, vseh, so verjetno ogromni … Tam, kjer je veliko denarja, je vedno tudi veliko zahtev. To je povsem preprosto in je naravna stvar v svetu poslovanja. Ekipe, ki imajo majhne proračune, nimajo tako velikih pritiskov navijačev, vseeno pa ima vsaka ekipa svoje težave. Manjše ekipe so pod pritiskom, da ne bi izpadle iz lige, večje ekipe pa so pod pritiskom, da morajo nekaj osvojiti. Barcelona je klub, ki združuje največ športov (nogomet, košarka, rokomet …), pritiski so prisotni v vseh. Tudi predsednik kluba je pod velikim pritiskom, saj obstaja množica ljudi, ki bi si želeli njegovega mesta. Košarkarska sekcija Barcelone mora osvajati lovorike, samo s tem zmanjšamo pritiske na nas. Jaz osebno sem na to navajen, saj že vse življenje živim pod pritiskom. Igral sem v velikih ekipah, ki so vedno želele nekaj osvojiti, se boriti za trofeje.

Barcelona letos ne igra tako, kot je pred časom, ni v samem vrhu. Kakšne cilje ste si v klubu postavili v tej sezoni? Zagotovo imamo težave, saj letos igramo zelo spremenljivo. Imamo veliko igralcev, ki so lani igrali na evropskem prvenstvu v Španiji, se pozno priključili ekipi, prišlo je veliko novih igralcev, naš najboljši igralec Navarro je odšel v NBA in podobno. Vsega tega ni bilo tako lahko sanirati in spraviti skupaj. Kljub spremenljivi igri pa smo se v TOP 16 evrolige uvrstili razmeroma zlahka in mislim, da bomo takrat, ko bo to najbolj potrebno, odigrali dobro. V Barceloni je tako, da si v igri za vse tri trofeje vsako leto, ne glede na to, kakšno ekipo imaš. Ko bo na sporedu 'play-off', bo vse bolj jasno, želimo si priti na zaključni turnir evrolige in osvojiti naslov prvaka v Španiji.

Ali ima Barcelona svoj mladinski pogon, mladinsko šolo? Kdo so igralci, ki so izšli iz nje? Imamo mladinsko šolo, smo dvakratni mladinski prvaki v zadnjih treh letih, v pionirskih kategorijah smo skoraj vedno prvaki, tako da imamo odlične mlade selekcije. V mlade igralce se tudi dosti vlaga. Mlade igralce iščemo tudi drugod po Španiji in tudi v tujini, recimo v Senegalu, Nihada Đedovića, enega najboljših mladih igralcev na svetu, smo pripeljali iz Bosne in Hercegovine in podobno.

A Barcelona lahko kupi kateregakoli igralca … Ha, to pa ni tako preprosto. Res je, da imamo precej velik proračun, morda enega največjih v Evropi. Vseeno pa … ekipe Panathinaikosa, CSKA-ja, Dinama iz Moskve in podobne imajo dva- do trikrat večji proračun od nas. Tako da igralca niti ni tako lahko kupiti. Prej Rusija kot košarkarsko tržišče ni obstajala, v zadnjih petih, šestih letih pa vlagajo velike denarje, pripeljejo odlične igralce, jim dajo bajne vsote denarja. To ni nogomet, Barcelona ne more kupiti vsakega igralca, ki si ga zaželi.

Kolikšen je letni proračun košarkarskega kluba Barcelona? Letno kakih 13-14 milijonov evrov za ekipo.

Torej, vse pa le ni v denarju … Ne, sploh ne. Bolj pomembno se mi zdi, da imaš neko idejo, da si nekaj zamisliš in to uresničiš. Denar ni najbolj odločilen dejavnik.

Kakšna je vizija Barcelone za prihodnja leta? Vizija naj bo, da se v klub pripelje igralce, ki imajo željo po zmagovanju, ne samo igralcev, ki imajo neko ime. Da se naredi kakovostna ekipa s trenerjem, ki ima take ambicije, in z igralci, ki imajo ambicije in tudi sposobnost, da zdržijo vse pritiske igranja v tako velikem klubu kot je Barcelona. Ni isto igrati v klubu tipa Malage in klubu tipa Olympiacosa ali Barcelone. Tu je pritisk medijev na igralce dosti večji kot v kateremkoli drugem klubu. To ni lahko, zato je treba selekcionirati igralce, ki lahko to zdržijo.

V klubu igra slovenski košarkar Jaka Laković. Kako ste zadovoljni z njim in z njegovim učinkom? Prezadovoljni smo z njim. Jaka je eden najboljših evropskih organizatorjev igre, obnaša se kot vrhunski športnik, naučen je, da igra v velikih ekipah. V Panathinaikosu je igral vrsto let. Je igralec z zmagovalno mentaliteto in je zmagovati tudi navajen. Tudi tukaj igra odlično, je vodja ekipe.

Ali je za veliko Barcelono zanimiv še kak drug slovenski košarkar? Slovenska reprezentanca je bila vedno ena od najbolj zanimivih v Evropi. Ima veliko kvalitetnih igralcev in dosti bi jih bilo zanimivih za Barcelono. Eden od igralcev, ki bi jih rad videl v svojem klubu, je bil vedno Rašo Nesterović; z njim sva skupaj igrala v Virtusu iz Bologne in je izreden fant. Seveda je tu tudi Beno Udrih, vrhunski igralec, pa Matjaž Smodiš, ki je po mojem mnenju najboljši evropski krilni center, igralec, ki je osvojil vse mogoče lovorike. No, do teh igralcev je zelo težko priti, saj je njihova cena za Barcelono previsoka. Smodiš je eden najdražjih evropskih igralcev, je pa res, da je vsak cent, ki ga zasluži, resnično kakovostno vložen.

Ali utegnete slediti tudi slovenski košarki, torej dogajanju v slovenskih košarkarskih klubih? Utegnem. Pogledam rezultate na internetu, slišim se z ljudmi v Sloveniji, spremljam nekaj mladih igralcev v Sloveniji, če imam kdaj možnost, grem pogledat kako tekmo. Skratka, imam dovolj informacij o tem, kaj se dogaja v Sloveniji. Slovenski klubi dobro delajo, dobro je tudi njihovo delo z mladimi igralci. Iz mladih kategorij neprestano prihajajo super igralci. Tudi tujci, ki igrajo v Sloveniji, so po pravilu dobri. Poglejmo samo Šarunasa Jasikevičiusa, ki si je ime naredil v Unionu Olimpiji. Slovenija je idealno mesto, kjer lahko mladi igralci dobro trenirajo in se uveljavijo na mednarodni sceni.