Cedevita Olimpija
Sreda, 24. 6. 2020, 12.45
3 leta, 11 mesecev
INTERVJU: JURICA GOLEMAC, TRENER CEDEVITE OLIMPIJE
Igralska sestavljanka Jurice Golemca
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,13
Podoba Cedevite Olimpije za novo sezono ima že vidne obrise, a v tem trenutku premalo izrazite, da bi lahko glavni trener Jurica Golemac po koncu sedemtedenske vadbe v Stožicah napovedal, kakšna bo v prihodnje ljubljanska igra. "Verjamem pa, da je to začetek neke nove ere, ki jo bodo zaznamovale tudi polne Stožice," pripoveduje 43-letni Zagrebčan, s katerim smo se pogovarjali tudi o potresu v hrvaški prestolnici, skorajšnjem prestopu k Budućnosti, negotovi usodi Primorske …
Leto 2020 bi si morali verjetno zapomniti po do zdaj najodmevnejši trenerski nalogi, a se ga boste tudi po zagrebškem potresu in pandemiji novega koronavirusa.
Koronavirus me je "pregnal" iz Ljubljane v Zagreb, nato pa me je 22. marca prebudil močan potres. Tresenje me je vrglo iz postelje. Grozljiv občutek, ko veš, da si povsem nemočen. Ob drugem sunku smo opazili, da ljudje množično zapuščajo stavbe in se zbirajo na prostem. Sledili smo jim. Na srečo je naše stanovanje novejše in kakovostne gradnje, tako da ni bilo nobenih posledic. Žal pa so mnogi Zagrebčani ostali brez strehe nad glavo.
Koronavirus?
Iščem pozitivne plati te krize. Vsekakor jo zlahka najdem v času, ki sem ga preživel z družino. Zaradi igralske in trenerske kariere še nikoli nisem bil deležen tako zajetnega brezdelnega časovnega obdobja. Na srečo tudi ne poznam osebe, ki bi imela resnejše težave s koronavirusom. Iskreno, ni mi bilo slabo. Žal pa se zavedam, da kriza še ni končana. Virus bo vplival na naša življenja tudi v prihodnje. Res se veselim trenutka, ko bomo normalno živeli.
Verjetno se tudi na treningih in v fazi sestavljanja igralskega kadra čuti negotovost zaradi prisotnosti virusa, mar ne?
Te misli potiskam na stran. Pri delu se poskušam obnašati tako, kot da bo poleti in jeseni vse potekalo normalno. To je edina prava pot. Moja edina misel je čim boljša Cedevita Olimpija.
Kadrovanje lahko primerjamo s sestavljanko. Koliko lukenj ima ljubljanska?
Oh, še kar veliko. Sem pa zadovoljen z opravljenim na trgu. Imamo še kar nekaj želja. Predvsem v domačem okolju. Zanimajo me Slovenci ali pa vsaj košarkarji iz regije. Lažje se razumemo, bližje smo si na taktični ravni. Dejstvo je tudi, da ameriški košarkar v Ljubljano pride v službo. Košarkarji iz tega okolja pa vendarle na klubska okolja gledajo malce drugače.
In kaj lahko takšnemu košarkarju ponudi Cedevita Olimpija?
Kakovostno delo in priložnost, da se pokaže na velikem košarkarskem trgu.
Kdo pa je bil košarkar, ki ste ga postavili v središče in okrog njega začeli graditi ekipo? Jaka Blažič?
Kot kapetan je Jaka zelo pomemben. Vesel sem, da je ostal. Verjame v projekt. To je dober znak. A ne bi dejal, da sem ga postavil v središče. Ne, zame so pomembni vsi. Vsak delček je pomemben za končni cilj. Tudi s to mislijo gledamo naprej.
Bolj konkretno, kaj še iščete?
Organizatorja igre, zunanjega igralca in centra.
Zdi se, da ste se zelo postopno lotili sestave ekipe. Se na dopust ne boste odpravili v napetosti?
Ne, ne … Zavedam se položaja. Tudi gospodarske slike, ki nam ne gre na roko. Varčujemo tudi v Stožicah. Želimo kakovostne košarkarje, a v danih okvirih. Ne moremo podpisovati vsega, kar nam pade na pamet. Gledamo, čakamo, se pogovarjamo … Smo v nizkem štartu, da zagrabimo tisto, kar potrebujemo.
Pred petimi meseci ste podedovali Rimčevo ekipo. Imate zdaj dovolj manevrskega prostora, da novemu kadru vcepite svoj trenerski DNK?
Čez noč ne gre. Hkrati tudi ne želim biti trener, ki bi ga zanimal en sistem. Želim biti prilagodljiv trener, ki bo iz vsakega igralca potegnil kar največ. V ekipi moramo govoriti "mi", ne pa vsak posebej "jaz".
Bi upali v tem trenutku napovedati, kakšna bo Cedevita Olimpija v novi sezoni?
Ker nam manjkajo še od trije do štirje košarkarji, vam lahko povem le, kakšno Olimpijo bi želel. To pa je ekipa s trdo in čvrsto obrambo. Ekipa, ki bo tekla ter hitro in atraktivno zaključevala napade. Seveda, če bo mogoče. Sicer pa moramo biti pametni, analizirati, gledati in tekmeca prizadeti tam, kjer je najšibkejši. Rad bi igralce z zmagovalno miselnostjo. Kaj želimo po zmagi? Zmago! Iščemo igralce s takšnim značajem, da poraza ne bi želeli niti v frnikolanju, kaj šele v košarki.
Pomemben element so navijači. Kako živ je spomin na trenutek, ko vas je, tedaj še kot mladega košarkarja evroligaške Olimpije, nosil nabito poln Tivoli?
To so občutki, ki jih je težko opisati. Ko začutiš to podporo, ko se pojavi adrenalin, si pripravljen dati 150 odstotkov. Spominjam se, kako so v Ljubljano prihajali Barcelona, Real in drugi velikani, pa prav nihče ni bil v vlogi absolutnega favorita. Zlati časi! Danes smo v drugačnem obdobju. Nanj se moramo prilagoditi. A trdim, da lahko s kakovostnim in dolgotrajnim delom napolnimo Stožice. Ljubljana ima rada Olimpijo in košarko. Potrebujejo zelo malo, da se prebudijo.
Bi bila to največja zmaga?
Vsekakor! Polne Stožice. Kako? Ljubljančani morajo začutiti, da dres Olimpije nosijo košarkarji, ki se bodo vrgli za vsako žogo. Moramo se povezati z meščani. Olimpija mora biti simbol Ljubljane, Stožice pa neosvojljiva trdnjava.
Ta teden končujete večtedenski pokoronski trening. Kako pomemben je bil ta ponoven zbor?
Zelo. Veliko smo se ukvarjali z individualnim delom, ob tem pa sem spoznaval tudi mlajše košarkarje. Verjamem, da bo tudi zaradi teh treningov avgusta vsem lažje.
Kako blizu članski ekipi pa je kakšen od mladeničev iz mlajših selekcij?
Sem zelo zahteven trener. Nihče nima kredita, nihče popusta. Čeprav velja pravilo, da ne obstajajo mladi in stari, temveč le igralci, pa je po drugi strani res, da hitreje skozi prste pogledam kakšnemu obetavnemu mladeniču. Veseli me, da marljivo delajo in napredujejo. Kako blizu so članskemu dresu, bodo pokazale tekme. Najprej bodo priložnost dobili na treningih, nato tudi na tekmah.
V Ljubljani pogosto poslušamo obljube o slovenskem pridihu v Olimpiji. A kar tri slovenske okrepitve so lani obsedele na klopi. Kakšen je vaš odnos do tega?
Tudi jaz bi rad, da so nosilci Slovenci. A tudi tisti, ki ne igrajo prav veliko, so pomembni člani ekipe. Predvsem pa morajo imeti v sebi to neizmerno ambicijo. Minute si morajo izboriti. Gre za vprašanje posameznika. Kdor je dovolj kakovosten in se bo želel dokazovati, bo dobil priložnost. Nisem še spoznal trenerja, ki bi na klopi držal dobrega košarkarja.
Verjetno z enim očesom spremljate tudi dogajanje v Primorski. Kdaj ste zares zaprli koprsko poglavje?
V trenutku, ko sem prestopil prag Olimpije. Stoodstotno sem se posvetil novemu izzivu. Nisem imel časa, da bi kaj obžaloval, razmišljal … Čustva pa ostajajo. Ni mi vseeno, kaj se dogaja v Kopru. Upam, da bo klub obstal. Obala potrebuje košarko. Primorska se je prebudila. To bi bilo škoda zapraviti.
Kako realen pa je bil vaš prestop k Budućnosti?
Zelo. Dvakrat sem bil na resnih pogovorih. A na koncu sem ocenil, da je nova priložnost prišla prekmalu. Premalo časa je minilo od mojega slovesa od Primorske. Poleg tega tudi nisem začutil, da je to tisti projekt, ki se ga moram okleniti. V Podgorici so bili sicer zelo korektni. Vem tudi, da gre za ambiciozen klub. Preprosto pa čas za prestop ni bil pravi. Ko se je pojavila ponudba iz Ljubljane, je bila situacija bolj zrela. Pravilno sem se odločil. O tem ne dvomim.
