"Bilo je, kot da bi padel z Marsa"

Želja po igralskem poklicu je v njem tlela vse od otroštva, po zavrnitvi na AGRFT v Ljubljani se je Aleš Kranjec odločil poskusiti srečo na Akademiji scenskih umetnosti v Sarajevu.

Vsega je kriv oče Nad gledališčem ga je navdušil oče, amaterski igralec. "Ko je stal na odru, sem bil vedno zelo ponosen nanj in sem si tudi sam želel tega." Pri odločitvi za igralski poklic ga je oče ves čas podpiral. "Verjetno je v meni videl tudi svojo željo," pravi Aleš.

Zavrnitev na ljubljanski akademiji je bila zato grenka, danes pa Aleš nanjo gleda kot na veliko priložnost. "Ves čas sem vedel, da želim iti na akademijo, ne pa, kaj hočem s tem. V letu, ko sem se odločil za tujino, sem to razčistil. Tako da vse se zgodi z razlogom," pravi študent tretjega letnika.

"Nisem vedel, v katerem jeziku govorim" Precej manj je imel razčiščeno glede jezika. Na avdiciji se je moral predstaviti z besedili v bosanskem jeziku, teh pa ni imel. "Vse skupaj sem vzel zelo površno, nisem razlikoval, kaj je ijekavica, srbščina, hrvaščina … Vzel sem, kar mi je prišlo pod roke."

V katerem jeziku se je predstavil, je ugotovil šele po avdiciji. "Smešno je, kako sem prišel sem. Kot da sem padel z Marsa. A so me vseeno sprejeli."

"Sarajevo te potegne vase" V Sarajevu se počuti zelo domače, pravzaprav je potreboval le en dan, da ga je začutil kot dom. Zato se tudi nikoli ne počuti kot tujec. Sarajevo je namreč mesto, ki ima nekaj neopisljivega, a te "potegne vase", opisuje.

Za svojega te vzamejo tudi domačini, ki te takoj posvojijo in kličejo "sine". Aleš z njimi v treh letih nima niti ene slabe izkušnje, ima pa ogromno lepih. "Večkrat se zgodi, da konec meseca zmanjka denarja, pa mi v pekarni prodajalka kruh da kar na kredo."

Mesto družabnega življenja? Med mladimi je sicer Sarajevo poznano kot mesto družabnega življenja, a Aleš zanj nima veliko časa. Vaje na akademiji ima od zgodnjega jutra do pozne noči, tudi ob koncih tedna. Če se najde kaj prostega časa, se običajno s sošolci družijo na manjših, domačih zabavah.

Družabno življenje ima namreč v Sarajevu faze, pravi Aleš. "Ne moreš reči, da se na primer poleti veliko dogaja, pozimi pa ne. Je preprosto obdobje, ko so ves čas koncerti in zabave, potem pa dva meseca skoraj nič."

Ni pomembno, kje, samo da v gledališču "Joj, jaz bi vse! Bil bi tu, bil bi tam," odgovori na vprašanje, kje se vidi v prihodnosti. S študijem v Sarajevu je precej razširil svoje jezikovno znanje ter si s tem zelo razširil prostor, kjer se lahko išče.

"Težko bi se odločil za en prostor, za eno mesto," zato možnosti, kam po končanem študiju, pušča odprte. "Sicer pa zaposlovanja v gledališčih skoraj ni več in je vse vezano na projekte, tako da …"