Sobota, 8. 12. 2018, 18.09
5 let, 5 mesecev
Zakonca, ki sta v Slovenijo zbežala pred hladnimi sibirskimi temperaturami
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,86
3
Ko je Nikolaj Bulava ob prihodu v Slovenijo vprašal svojega prijatelja - ravno tako Rusa, ki živi v tukaj že dvajset let - kdo so Slovenci, mu je ta odgovoril, da so Slovenci vsi tisti, ki dobro in razumljivo govorijo slovenski jezik. Sprva je bila ta informacija za Nikolaja nadvse nenavadna, danes pa po štirih letih bivanja v Sloveniji prijateljev odgovor končno razume. "Za vas poznavanje jezika pomeni spoštovanje kulture, tradicije in naroda," pravi.
Nikolaj Bulava in Marina Fedorova sta skupaj z družino Slovenijo prvič obiskala jeseni leta 2010. Pred končno selitvijo sta prišla sem še trikrat in vsakič jima je bilo ob obisku bolj prijetno. "Vse nam je bilo všeč," navdušeno razlagata.
Pred prihodom sta živela v tretjem največjem ruskem mestu Novosibirsk, ki velja za eno od glavnih mest Sibirskega okrožja, to se po številu prebivalcev lahko primerja z našo državo.
Za življenje tu so se odločili zaradi ugodnega podnebja
Pravita, da je narava v Sloveniji podobna naravi ruske občine Altay, ki je od Novosibirska oddaljena približno 500 kilometrov, kar po njunih besedah ni daleč. "V obeh je veliko hribov, le da imate vi to prednost, da imate morje dobro uro stran," pojasnjujeta.
"Iskali smo državo, v katero bi se lahko preselili, da bi ubežali nizkim temperaturam Sibirije. Tam so običajne dnevne temperature pozimi do minus 25 stopinj Celzija. Pojavljajo se temperaturne razlike med letnimi časi, pri čemer je lahko v enem dnevu tudi do 20 stopinj razlike. Pa tudi zrak je zelo suh. Ker tako ostro vreme negativno vpliva na zdravje, smo se z družino odločili za selitev," dodaja Marina.
Najprej Tajska, nato Črna gora
Najprej so se želeli preseliti na Tajsko, vendar tam več kot mesec in pol niso zdržali. "Spet je bila težava v vremenu," v smehu pojasnjujeta in obrazložita, da "gredo temperature v drug ekstrem, na katerega nismo navajeni. V Sibirji imamo namreč, kljub nizkim temperaturam, štiri letne čase, na Tajskem pa je vse leto poletje".
Za oba je bilo pomembno, da se nastanita v državi, ki ponuja obdobje štirih letnih časov. "Jaz sem želela živeti v Črni gori. Gledala sem film James Bond Casino royal in sem bila nad naravo popolnoma navdušena, saj je vse videti tako lepo, zato sem kar sama sprejela odločitev o selitvi tja," razlaga Marina, a pri odločitvi ni dolgo vztrajala. Nikolaj ji je namreč pojasnil, da ni vse videti tako, kot je prikazano v filmu, in da tam življenje morda ne bi bilo dovolj varno.
Nista si predstavljala življenja v Sloveniji
"Res si nisem predstavljala, da bom živela tukaj, ampak me je Nikolaj prepričal s tem, da mi jo je prikazal kot zelo varno državo, ki se po naravi in okolju lahko primerja z našim mestom v Rusiji. Zaradi dobre geografske lege in ker ravno tako ponuja ugodne razmere za potovanje po sosednjih državah."
Že pri prvem potovanju po naši državi sta jo prevozila celo, kar se jima je zdelo nadvse priročno, saj "tolikšna količina kilometrov za nas v Rusiji ni nič neobičajnega glede na to, da so nekatera mesta v Rusiji med seboj oddaljena celo več, kot meri vsa Slovenija," pojasnjujeta.
Najprej imela v mislih Celje, ker je Ljubljana preveč mestna
"Sprva smo nameravali živeti v Celju tako, da bi se morali vsak dan peljati v Ljubljano na delo, kar se nama ni zdelo nič nenavadnega. Ampak zdaj, ko že nekaj časa živiva tukaj, sva se popolnoma razvadila in se nama zdi nepredstavljivo, da bi vsak dan prepotovala toliko kilometrov za delo in nazaj. Bližina vsega v Sloveniji je nekako povzročila, da se nama zdi naporno izgubljati čas z vožnjo ali se na sploh peljati z avtom več kot 20 ali 25 minut, če ne gre za izlete," pravita.
Najprej sta imela Ljubljano zaradi zgoščenega prometa in vsakodnevnih prometnih konec za preveč mestno. Ker sta se popolnoma odvadila vožnje in čakanja v prometu, sta se naposled le ustalila v Kamniku. "Je blizu Ljubljane, ni pa tako prometen. Pa ustreza nam, ker se na delo vozimo samo pet minut," razlagata.
Med potovanjem po Evropi Slovenijo primerjala z drugimi državami
"Ko smo potovali po Nemčiji, Avstriji, Češki in Hrvaški, je bila Slovenija najlepša. Ima najlepše urejena mesta in naravo, pa tudi kakovost življenja je tu zelo visoka. Je res varna, ni kriminala, imate dostop do čiste vode in zraka. Veliko mi pomeni, da lahko svojo hčerko pustim, da sama hodi v šolo ali da se zvečer sama sprehaja po mestu. Tega v Rusiji namreč ne morem dopustiti," dodaja Nikolaj.
Na odločitev za nastanitev v Sloveniji je predvsem vplival dejavnik umirjenega življenja, saj so si želeli ustvariti počasen, a ustaljen vsakdanjik. "Iskali smo okolje, v katerem bo prioriteta posvečanje družinskemu življenju in preživljanju prostega časa z otroki. V velikih mestih zaradi hitrejšega tempa in stresa težje najdeš čas zase."
"Tu je narava lepa, tudi podnebne razmere nam zelo ustrezajo. Kot zanimivost naj povem, da so bile, ko smo pred petimi leti med poletjem prišli na dopust, temperature v Ljubljani okoli 40 stopinj. Nikolaju sem takoj rekla, da tu pa res ne bi mogla nikoli živeti," v smehu pripoveduje Marina.
Nikolaj ni vedel, kaj početi v Sloveniji
Nikolaj je v Rusiji vodil svoje vrtnarsko podjetje, ki se je ukvarjalo z oblikovanjem vrtov in dvorišč, imel pa je tudi svojo kavarno. Ko je prišel sem, ni vedel, kaj početi, zato je sprejel odločitev, da bo strast do pitja kave spremenil v nov poslovni podvig.
"Ko smo prišli v Slovenijo, nismo nikjer dobili dobre kave. V Rusiji je kavna kultura neprimerno boljša od slovenske, mogoče tudi zaradi tega, ker se že dlje časa razvija v velikih mestih. V Rusiji je tradicionalna pijača čaj, a se je pred časom razmahnil modni trend pitja kave, ki je hitro rasel in se razvijal, tudi Rusi so ta običaj hitro vzljubili," pojasnjuje Nikolaj.
"Da bi bila kava res dobra, je treba imeti dostop do dobrih mikropražarn, ki jih je v Rusiji res veliko. V pražarni lahko namreč kavo na različne načine pražiš, obdeluješ in zato lahko ustvariš več kavnih napitkov."
Odprli družinski kavni atelje Bulava
Pravita, da sta bila na prvem obisku v Sloveniji razočarana nad slovensko kavo, zato sta vsakič znova s seboj prinašala tudi do 10 kilogramov svoje ruske kave. "Slovenci preveč pijete kavo, ki ni kakovostna, tudi pri izbiri kavarn ste zelo konzervativni. Opažam namreč, da venomer zahajate v ene in iste lokale," pojasnjuje Nikolaj. "Ne iščete drugih kavarn in jih ne raziskujete."
"Ker imam rad kavo in izkušnje s področja gostinstva, je bila odločitev o tem, kaj želim početi v Sloveniji, povsem logična," pravi Nikolaj, ki je pred nekaj leti odprl svoj lasten kavni atelje in družinsko pražarno Bulava.
Za odprtje svojega ateljeja je potreboval tri leta, saj pravi, da najprej ni imel moči in znanja, da bi začel družinsko podjetje. "V teh letih sem veliko hodil na različna izobraževanja v Španijo in dobil vse potrebne certifikate. Imam pa tudi dobre prijatelje, ki mi svetujejo o metodah praženja. Delo je res težko in zahteva veliko mero predanosti, koncentracije in veščin. Nam je seveda zelo pomagalo tudi to, da smo že imeli kavarno v Rusiji," razlaga.
Slovenci zelo izbirčni, a ne pri kavi
"Ko takole opazujem, sem prišel do sklepa, da znate biti Slovenci pri nekaterih stvareh res izbirčni, niste pa izbirčni pri pitju dobre kave, vendar lahko rečem, da se, odkar živim tukaj, kavna zavest tudi pri Slovencih počasi prebuja in razvija, mi pa z njimi. V našem podjetju stremimo k temu, da ljudem ponudimo možnost izbire kakovostno pridelane kave," meni Nikolaj.
Z ženo Marino omenjata tudi navado, da Rusi kavo po večini pijejo doma in da v lokale zahajajo predvsem mladi, stari do 40 let. Tudi način pitja je drugačen, saj nimajo običaja posedati. V te zahajajo izključno zaradi želje po pitju kave, ne zaradi druženja.
Ljudi ni dobro označevati po nacionalnosti
Marina in Nikolaj se počutita v Sloveniji dobrodošla, pravita tudi, da so Slovenci prijazni ljudje, vendar ne pozabita dodati, da "smo si vsi ljudje med seboj različni, tako po kulturi, veroizpovedi in nacionalnosti, zato jih po tem ne smemo ocenjevati. Na svetu obstajajo kvečjemu dobri in slabi ljudje". Kot pozitivno lastnost pri Slovencih navajata to, kako smo kot narod skozi zgodovino ohranili svojo kulturo, tradicijo in jezik. Tega se vztrajno učita.
"Ko smo prišli kot turisti, smo sicer nekaj slovenščine razumeli. Ruski jezik ima namreč veliko sopomenk, kar pomeni, da smo razumeli, kaj so nam govorili, le odgovarjati je bilo na začetku včasih težko, ker sem se lahko zmedla pri uporabi pravega izraza," razlaga Marina, ki pravi, da težav s tem več nima. Sicer se ni nikoli prijavila na uradne učne ure slovenščine, ker se je odločila, da jo usvaja skozi vsakdanjo rabo.
Hči iz šole hodila objokana
Njuni hčerki že tekoče govorita slovensko, imata celo gorenjski naglas. Marina pravi, da jima je bilo na začetku zelo težko, sploh v šolskem okolju. "Ko je starejša hči dobila domačo nalogo, sem ji pomagala tako, da sem jo jaz najprej več ur z uporabo slovarja prevajala v ruščino, šele nato se je lotila reševanja. Tudi v šoli ji je bilo naporno, zato sva se z možem večkrat pogovarjala o tem, kako naj ji pomagava. Tam je preživljala cele dneve, kjer vsi govorijo slovensko, počutila se je izključeno. Vsakič znova je prihajala objokana domov, imela je tudi glavobole."
Vztrajnost hčerke se je naposled le obrestovala, saj je slovenski jezik usvojila v obdobju pol leta, vendar se doma še vedno pogovarjajo rusko, saj želijo ohraniti stik s svojo kulturo.
Slovenci poslujemo počasi, ne izkoriščamo prednosti spleta
"Poslovanje prek spleta v Sloveniji je tako drugačno v primerjavi z Rusijo. Tukaj se vse odvija tako počasi. Če sem imel v Rusiji kakršnokoli vprašanje, sem tudi hitro dobil odgovor, tukaj se pa nikomur ne mudi," razlaga Nikolaj.
"Kot primer naj povem, da sem že pred dnevi poslal trem različnim podjetjem vprašanje o ceni nekih miz, od katerih še nisem dobil nikakršnega odgovora. V Rusiji je kaj takega nepredstavljivo, saj dobiš odgovor še isti dan oziroma takoj naslednji. Če imaš podjetje, ki na svoji strani navaja tudi e-naslov za vprašanja, potem je seveda razumljivo, da pričakuješ odgovor. Recimo; lansko poletje smo približno 300 podjetjem poslali ponudbo, samo od nekaterih smo dobili odgovor, in še to čez nekaj mesecev."
"V Rusiji vse informacije iščemo prek interneta, če kaj ni dostopno na spletni strani, stopimo v stik prek elektronske pošte, ker vemo, da bo to najlažje. Slovenci pa imate tradicijo telefonskih beležk, ki se prenašajo iz roda v rod," v smehu dodaja Nikolaj.
"Odprete svojo beležko, ki ste jo podedovali od svojega očeta ali dedka, v kateri so vse potrebne številke. Od električarja do vodovodarja. Povejte nam, Slovenci, kaj moramo narediti, da si prislužimo mesto v vaših telefonskih beležkah," se šalita zakonca. "Z vami je res težko navezovati stike, vendar cenimo, da delate majhne korake k izboljšanju."
Sprememb bi lahko bil, po njunem mnenju, deležen tudi naš zdravstveni sistem. "Dvakrat sem bila v Sloveniji pri zdravniku in zdi se mi, da se tu zdravniki manj posvečajo pogovoru s pacientom v primerjavi z Rusijo. Pa tudi čakalne dobe so dolge," razlaga Marina.
Pogrešata najstarejšo hčer, ki doma študira medicino
Z družino so se popolnoma prilagodili življenju v Sloveniji, zato se v Rusijo ne bodo vrnili, jo pa redno obiskujejo, saj pogrešajo svoj dom, družino, prijatelje in sosede. Njuna najstarejša hči je skupaj z Nikolajevimi starši ostala v Rusiji, saj tam študira medicino.
3