Položaj investitorjev po zadnji spremembi zakona o varstvu okolja drastično slabši

Navedena sprememba zakona je zelo poslabšala položaj večine domačih in tujih investitorjev, ki želijo investirati v nove proizvodne obrate, ki se skladno z evropsko zakonodajo uvrščajo med "naprave, ki povzročajo industrijske emisije in je zanje treba pridobiti celovito okoljevarstveno dovoljenje za preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja", kar smo v Sloveniji prevedli v zakonodajno definirano ime, ki sproža nelagodje: "naprave, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega". Prav tako so na slabšem večji tovrstni obstoječi proizvodni obrati, ki načrtujejo povečanje obsega svoje dejavnosti. Poglejmo, zakaj.

S preprosto potezo so odstranili zelo uporabno rešitev

Že pred časom je sprememba zakona agenciji za okolje naložila zavržbo vloge za okoljevarstveno dovoljenje, če upravljavec naprave "nima pravnomočnega okoljevarstvenega soglasja, kadar je to zahtevano", vendar  je to določilo poznalo izjemo: zavržbe vloge ni bilo, če je investitor zaprosil za združitev obeh upravnih postopkov (za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja in okoljevarstvenega soglasja) v en upravni postopek. Z ukinitvijo te izjeme pa je po novem postalo pravnomočno okoljevarstveno soglasje za številne tovrstne dejavnosti pogoj, da investitor sploh lahko vloži vlogo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja.

Ministrstvu je ta preobrat, ki bo neverjetno in zlasti povsem nepotrebno bistveno podaljšal čas do pridobitve vseh potrebnih dovoljenj, uspel z zelo preprosto potezo – z izbrisom zelo uporabnega 92. člena. Ta je urejal združitev upravnih postopkov na različnih pravnih podlagah in v veliko primerih skrajšal čas do pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja in okoljevarstvenega soglasja, saj se je za združene postopke izvedla ena javna razgrnitev dokumentacije, v primeru vstopa stranskih udeležencev v upravni postopek pa eno usklajevanje, ena morebitna pritožba na izdano odločbo in ena vložena tožba na upravnem sodišču, če je šlo za primer, ko so stranski udeleženci želeli izkoristiti vsa pravna sredstva. Čas do pravnomočne odločbe je trajal nekje od sedem mesecev pa do treh, štirih, petih let, tudi več.

Po novem dva upravna postopka, v enega za drugim

Po novem bodo morali investitorji novih dejavnosti, ki potrebujejo tudi izvedbo presoje vplivov na okolje, skozi dva upravna postopka (vsak s svojo javno razgrnitvijo), pri čemer se mora najprej prvi končati s pravnomočno odločbo. Navedeno pomeni, da se bo v nekaterih primerih, ko se bo zgodil vstop stranskih udeležencev v upravne postopke, čas do pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja podaljšal na okvirno od štiri do šest let, lahko pa tudi na deset let.

Evropska zakonodaja prihodnje dejavnosti glede okoljevarstvenih in postopkovnih obveznosti izenačuje z večjimi spremembami obstoječih dejavnosti. To je bilo uveljavljeno tudi v našem zakonu o varstvu okolja pred njegovo zadnjo spremembo. Kaj velja zdaj, ni povsem jasno: po novem zakon – vsaj na prvi pogled – daje drugim prednost. V primeru večje spremembe, ki zahteva tudi presojo vplivov na okolje, namreč še vedno dopušča združitev upravnega postopka za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja in upravnega postopka za pridobitev okoljevarstvenega soglasja v en skupni upravni postopek, saj v primeru združitve navaja, da predpisane sestavine vloge sestavlja dokumentacija za oba upravna postopka. Pri tem pa se sklicuje na 92. člen, ki je bil z zadnjo spremembo zakona izbrisan. Torej na člen, ki ga ni. Sprašujem se, kako bo agencija za okolje sploh lahko izpeljala te upravne postopke.

Ministrstvo je grobo poseglo v pričakovane pravice

Da je zmešnjava še večja, je zakon določil, da se stari odprti upravni postopki končajo po novi, zgoraj opisani spremembi, zaradi česar se odpira vprašanje, ali bo treba postopke, ki se že vodijo skupno, ponovno razdružiti. Sicer ni jasno, kako bo mogoče slediti zakonski zahtevi po zavržbi vloge za okoljevarstveno dovoljenje. Investitorjem, katerih vlogo že obravnavajo in ki so računali na to, da jim bo v doglednem času uspelo pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, se je torej načrtovanje v celoti podrlo, kar je njihov projekt postavilo v negotovo stanje. Ministrstvo je grobo poseglo v pričakovane pravice. Slovenija zares postaja vedno bolj nepredvidljivo poslovno okolje. Tako zelo, da lahko govorimo kar o neposlovnem okolju.   

Zakonodajalec je v pojasnilih (glede v tem članku obravnavanih) izvedenih sprememb zakona navedel, da je zgoraj omenjeni 92. člen zakona izbrisal zato, ker je bila izbrisana tudi zahteva po pravnomočnem okoljevarstvenem dovoljenju pred gradbenim dovoljenjem (če je bila v investicijski projekt vključena tudi gradnja). Ohranitev tega člena naj bi zato predstavljala kolizijo z direktivo, ki ureja presojo vplivov na okolje, saj naj bi direktiva zahtevala izvedbo presoje vplivov na okolje "pred izvedbo" nameravane investicije.

Navedeno pojasnilo ministrstva je površno in neutemeljeno. Direktiva res navaja, da je izvedba presoje vplivov na okolje potrebna "pred izdajo" soglasja za izvedbo (v RS je to gradbeno dovoljenje, če gradnje ni, pa okoljevarstveno dovoljenje), pri čemer pa tudi pove, da se "lahko presojo vplivov na okolje vključi v obstoječe postopke za izdajo soglasja za izvedbo". Navedeno pomeni, da se lahko okoljevarstveno soglasje izda tudi v skupnem upravnem postopku z gradbenim dovoljenjem, če gre za investicijski projekt z gradnjo, ali pa v skupnem upravnem postopku z okoljevarstvenim dovoljenjem, če gradnja za izvajanje prihodnje dejavnosti ni potrebna.

Osnutek gradbenega zakona: kot slabo leposlovno delo in poln nedorečenosti

Tudi prenavljanje gradbene zakonodaje, ki se ga je zdajšnja vlada lotila z veliko vnemo, povzroča zaskrbljenost strokovne javnosti, po zadnji spremembi zakona o varstvu okolja pa so bojazni ponovno obujene. Poleg tega pa veljavni zakon o graditvi objektov sploh ni slab; morda bi potreboval manjše popravke, sicer pa je tehnično in pravno razumljiv ter izvršljiv in zagotavlja izvedbo dovolj kakovostnih in varnih gradenj, medtem ko je bil javno objavljeni osnutek gradbenega zakona precej daleč od teh atributov. Bral se je kot slabo leposlovno delo, katerega sicer hvalevredni cilj je dobro počutje ljudi. Vendar se je ob branju na več mestih pojavilo vprašanje, kako bi v primeru morebitnih sodnih tožb sosedov, ki bi se jim na primer počutje poslabšalo z dobrega na manj dobro, sodišča pridobivala dokaze o spremembah tega počutja. Sodni postopki bi bili tako še dolgotrajnejši, če ne že nerešljivi. Skratka, javno objavljeni osnutek je poln nedorečenosti. Če bi te v podobni obliki začele veljati kot novi gradbeni zakon, bi najverjetneje v celoti imobilizirale vse sodne postopke na področju gradenj.

Popravki in usklajevanja osnutka gradbenega zakona so sicer v polnem teku, pri čemer pa zakon še vedno ni usklajen na več področjih, med drugim tudi glede investicijskih projektov, ki potrebujejo izvedbo presoje vplivov na okolje. Tako lahko samo upamo, da bo javno objavljeni osnutek gradbenega zakona, ki naj bi nadomestil veljavni zakon o graditvi objektov, resnično temeljito predelan na boljše – ali pa umaknjen.

*Vanja Strle je zaposlena v podjetju Ekosfera d.o.o., kjer dela na področju pridobivanja okoljskih upravnih odločb pri izvajanju industrijskih dejavnosti.