Sobota, 1. 5. 2021, 22.00
2 leti, 11 mesecev
Andrej Vizjak: Kar počnejo, je populistično in neodgovorno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,80
59
"Res ne razumem motiva nevladnih organizacij, da sprevračajo namen in besedilo novele zakona o vodah. Lahko sta samo dva motiva. Prvi je političen, kajti temu se je pridružila Levica, ki pomaga zbirati podpise in si prizadeva samo za to, da bi zrušila oblast, ne glede na argumente. Drugi pa je, da za temi pobudami v resnici stoji kapital, ki želi ohraniti privilegij pozidave priobalnih zemljišč," pravi minister za okolje Andrej Vizjak. Po njegovih besedah nevladne organizacije pogosto ne želijo videti širše slike in zagovarjajo zgolj ozek vidik, kar je "populistično in neodgovorno".
Andrej Vizjak je bil rojen 6. avgusta 1964 v Brežicah. Diplomiral je na Fakulteti za elektrotehniko in računalništvo Univerze v Ljubljani. Študij je nadaljeval na podiplomski stopnji in leta 1994 pridobil naziv magister elektrotehnike, je zapisano v njegovem življenjepisu na spletni strani ministrstva za okolje.
Poklicno pot je začel v tovarni Litostroj v Ljubljani, nadaljeval pa na Institutu Jožef Stefan, kjer je sodeloval pri razvojnoraziskovalnih projektih za računalniško avtomatizacijo industrijskih procesov za potrebe tovarne celuloze in papirja Videm - Krško. Leta 1994 se je kot inšpektor za delo zaposlil na republiškem inšpektoratu za delo v območni enoti Krško.
V letu 2000 je bil imenovan za državnega sekretarja za zaposlovanje na ministrstvu za delo. Tega leta je uspešno kandidiral na volitvah v državni zbor in postal vodja poslanske skupine SDS. Dve leti pozneje je bil na lokalnih volitvah izvoljen za župana občine Brežice. Leta 2004 je bil znova izvoljen za poslanca državnega zbora. V obdobju prve vlade Janeza Janše med letoma 2004 in 2008 je bil minister za gospodarstvo, v obdobju druge vlade Janeza Janše pa minister za delo. Med letoma 2008 in 2011 ter letoma 2012 in 2014 je bil poslanec v državnem zboru. V letu 2014 se je zaposlil v družbi Hidroelektrarne na Spodnji Savi, kjer je prevzel vodenje službe za investicije in razvoj. Od leta 2015 je bil poleg tega tudi direktor podjetja Partner.
Gospod minister, še vedno smo v obdobju epidemije. Vi ste okužbo preboleli že novembra. Kako se počutite danes, je bolezen pustila kakšne posledice?
Koronavirus sem prebolel brez simptomov. Bil sem tudi že cepljen. Po cepljenju sem imel malo povišano temperaturo in nekaj bolečin, a je vse to v nekaj urah izzvenelo. Moram reči, da se počutim povsem normalno.
Eden od največjih izzivov, ki vas je pričakal po vrnitvi na delo, je novela zakona o vodah, ki jo želijo nevladniki zrušiti z referendumom. Kljub prepovedi gradnje zasebnih objektov pobudniki referenduma menijo, da gre lahko tudi v primeru objektov javne rabe za zasebno lastnino in da se lahko zgodi omejevanje dostopa do vode, na primer v primeru gradnje petzvezdičnega hotela bi bil lahko dostop v praksi pogojen s plačevanjem nekaterih storitev, pravijo. Kako odgovarjate na to?
Takšna gradnja petzvezdičnega hotela je mogoča že danes. Naš predlog z ničimer ne širi možnosti gradnje takšnih objektov na priobalnem pasu. V Sloveniji imamo kar nekaj takšnih primerov, ko so v priobalnem pasu že zgradili ali hotele ali tovarne, ki uporabljajo nevarne snovi. Ta argument je povsem prazen. Držal bi le, če bi mi z novelo uvajali to možnost, ki je zdaj ne bi bilo.
Danes obstaja možnost gradnje katerihkoli objektov na priobalnem pasu na način, da pobudnik da pobudo, vlada pa lahko zoži obalni pas s 15 tudi na nič metrov. To pomeni, da vlada odloča o tem, koliko je priobalnega pasu, seveda na podlagi predhodnega strokovnega mnenja pristojne direkcije za vode.
Od osamosvojitve je bilo sprejetih že 54 uredb, s katerimi se je zožil priobalni pas, še 30 jih je v proceduri sprejemanja. Zgrajene so bile tovarne, številne stanovanjske hiše, ki so popolnoma v zasebni rabi, zgrajeni so bili tudi že hoteli.
Z novelo zakona pa bistveno omejujemo gradnjo na priobalnih zemljiščih. Od vseh objektov javne in zasebne rabe, ki jih je mogoče graditi zdaj, bo mogoče graditi samo še objekte javne rabe, in to pod pravzaprav istimi pogoji kot doslej.
Kar zadeva prost dostop do vode, ga s tem dodatno zagotavljamo, kajti doslej je bilo mogoče graditi objekte zasebne rabe tudi na priobalnem zemljišču. Ti objekti so praviloma ograjeni in tam je ta, kljub zagotovitvi prostega dostopa do vode v 38. členu zakona o vodah, res omejen. Z novelo ta dostop dodatno sproščamo, saj takšnih objektov na priobalnih zemljiščih ne bo več mogoče graditi. S tem bomo pomembno onemogočili nadaljnjo privatizacijo oziroma kakršnokoli omejevanje dostopa do voda.
S krčenjem nabora projektov, ki jih bo še mogoče graditi, dodatno varujemo priobalna zemljišča, s tem pa tudi podzemno vodo, vodne vire in biodiverziteto ob vodotokih. Naš predlog zakona sledi temu, za kar se zavzemajo nevladniki oziroma pobudniki referenduma, torej da ohranimo priobalni prostor, da ohranimo zdrave vire pitne vode in biodiverziteto, zato ne razumem njihovih očitkov in tega, da se nočejo soočiti z mano. Nastopajo s floskulami, kot je "ohranimo pitno vodo", ki nimajo nobene zveze s tem zakonom.
"Če je prihodnost Slovenije v pozidavi priobalnega pasu in divji privatizaciji, ki bi škodovala pitni vodi in prostemu dostopu, si želimo, da se te spremembe ne zgodijo," pravi eden od predstavnikov nevladnih organizacij.
Res ne razumem motiva nevladnih organizacij, da sprevračajo namen in besedilo zakona tako, kot ste ga prebrali. Lahko sta samo dva motiva. Prvi je političen, kajti temu se je pridružila Levica, ki pomaga zbirati podpise in si prizadeva samo za to, da bi zrušila oblast, ne glede na argumente.
Drugi pa je, da za temi pobudami v resnici stoji kapital, ki želi ohraniti privilegij pozidave priobalnih zemljišč po obstoječem zakonu in s tem dodatno ogrožati vire pitne vode.
"Podpiramo načrte, da bi energetske vire nadomestili s komunalnimi mešanimi odpadki. To počnejo vsepovsod po razvitem svetu. To se da delati na okolju zelo sprejemljiv način."
Predsednik LMŠ Marjan Šarec je na Twitterju podprl referendum z besedami, da gre za življenje.
Gospod Šarec bo moral to argumentirati. Zakona verjetno niti ni prebral. Če ga bi, bi videl, kaj v njem piše. Zakon je namenjen prav temu, da dodatno varujemo vodo v Republiki Sloveniji.
Pobudniki in podporniki referenduma se ne zavedajo, kakšno škodo povzročajo. Ogromno škodo povzročajo ne samo tako, da preprečujejo omejevanje posegov na priobalna zemljišča, ampak tudi tako, da preprečujejo možnost, da bi letos namenili dodatna sredstva za vzdrževanje in čiščenje vodotokov, ki so zarasli in polni naplavin.
Zaradi tega nevzdrževanja je ogrožena poplavna varnost. Ljudje vsako pomlad in jesen trepetajo pred možnostjo poplav, ki se dogajajo tudi zaradi neočiščenih vodotokov. Kar dodatnih 17 milijonov evrov čaka v skladu za vode za vzdrževanje vodotokov in ta sredstva ne morejo biti aktivirana prav zaradi te referendumske pobude.
Prosim vse pobudnike referenduma, da povedo ljudem, ki vsakodnevno živijo v stiski zaradi morebitnih poplav, da so prav oni s to pobudo, ki je brez argumentov in sprevržena pod neko parolo o ohranjanju vode, tisti, ki ogrožajo njihovo poplavno varnost.
Poleti bi bil čas, da se ti vodotoki očistijo, verjetno bo to zaradi te referendumske pobude onemogočeno.
Slovenija namerava, tako kot vsa EU, do leta 2050 postati podnebno nevtralna država z ničelnimi neto izpusti toplogrednih plinov. Kaj to pomeni in s kakšnimi ukrepi bo Slovenija to dosegla?
To je zelo zahtevna naloga, ki zajema številne resorje. Zelo pomembno je ministrstvo za infrastrukturo, ki je pristojno tako za promet kot za energetiko. V prometu bo treba veliko energije usmeriti v prehod tovora in javnega prevoza s cest na železnice, zato se veliko vlaga v posodobitev železnic, moralo pa se bo še bolj, tudi v posodobitev voznega parka Slovenskih železnic.
Veliko energije bo treba usmeriti tudi v krepitev javnega potniškega prometa na cestah z vozili na električni pogon. Precej se ukvarjamo tudi z alternativnimi oblikami, kot so kolesarjenje, pešačenje in elektromobilnost. Veliko težavo za Slovenijo pomeni tudi tranzitni tovorni promet. To področje je torej precejšen zalogaj.
Pomemben sektor je energetika. Do leta 2050 bomo zagotovo opustili uporabo premoga in ga morali nadomestiti z drugimi viri pridobivanja električne energije. Precej pričakujemo od dolgoročne rabe jedrske energije. Ta se je v Sloveniji izkazala za zanesljivo in varno. Imamo strokovnjake, ki se uspešno spopadajo z izzivi vseh posodobitev za zmanjšanje tveganja s tako imenovanimi pofukušimskimi ukrepi. Imamo torej kader, lokacijo in družbeno sprejemljivost, zlasti v okolju, kjer je ta objekt načrtovan. Menimo, da je treba staviti na nadaljevanje jedrske možnosti tudi v prihodnje.
Seveda pa ne želimo zanemariti niti drugih oblik nizkoogljične energije, kot je sintetični plin, zlasti vodik. Tudi pri tem bo slovenska energetika nadaljevala svoje naložbe. Zelo pomembna je krepitev prenosnega in distribucijskega električnega omrežja, da bo sposobno prevzeti večjo izpostavljenost, tudi zaradi elektromobilnosti. Ko bomo polnili avtomobile doma ali kjerkoli drugje, mora električno omrežje to omogočati. Danes to ni omogočeno, zato bodo tudi pri tem potrebna precejšnja vlaganja.
Slovenska energetika bo v prihodnje doživela precej veliko izzivov, saj bomo do leta 2050 zagotovo zaprli kar nekaj proizvodnih virov. Zagotovo bo to Termoelektrarna Šoštanj, ki danes proizvaja kar tretjino vse električne energije v Sloveniji, kar bo treba nadomestiti.
Hkrati bo treba tudi omogočiti večjo porabo zaradi prehoda tovora s cest na železnice, ne nazadnje pa tudi v sektorju gospodinjstev narašča poraba zaradi prehoda na toplotne črpalke.
Tretji sektor je industrija, ki se bo morala preoblikovati v smeri krožnega gospodarstva. To pomeni več recikliranja, več ponovne uporabe in vpeljavo alternativnih virov v proizvodnjo. V Sloveniji imamo kar nekaj dobrih primerov, ko so tovarne na svoje strehe postavile sončne elektrarne in se del energetskih potreb teh objektov že pokriva s soncem tudi tako, da se takrat, ko sonca ni, naredi zaloga v vodiku, s katerim se nato oskrbuje energetska potreba objekta.
Krožno gospodarstvo, vlaganja v obnovljive vire in učinkovita raba energije bodo torej ključni izzivi za industrijo. Tukaj je seveda še sektor kmetijstva in gozdarstva. Treba je upoštevati nizkoogljični pristop in tudi ta sektor čaka veliko izzivov.
Za namen koordinacije vseh teh aktivnosti smo predvideli službo v kabinetu predsednika vlade. Težko je namreč z enega ministrstva koordinirati politike drugega ministrstva, zato je prav, da se to spravi na raven predsednika vlade, ustanovljen bo organ, ki bo koordiniral in usmerjal te politike.
Globalno segrevanje je torej resnična grožnja?
Zagotovo. Saj imamo številke, ki govorijo o tem dogajanju. To so merljive stvari. Verjamem, da so podnebne spremembe tu in da moramo ukrepati v dveh smereh: prvič, za preprečevanje nadaljnjih trendov, in drugič, v smeri prilagajanja tem trendom. Naši ukrepi na ministrstvu so tudi usmerjeni v to.
Ukrepov ne dojemam kot zeleno religijo. Po moje je zelena religija, česar se gredo nekateri nevladniki, zlasti mladi za podnebno pravičnost, ki želijo Termoelektrarno Šoštanj zapreti takoj in pravijo, da je vsaka sekunda njenega obratovanja težava. Jaz mislim, da ni tako in da je te besede mogoče pričakovati le od nevladne organizacije, ki vidi samo en cilj. Na vladi pa moramo biti bolj odgovorni in moramo upoštevati tudi druge vidike, predvsem socialnega. Potrebujemo nekaj časa, da tem korakom prilagodimo regijo in nekaj tisoč družin, zlasti v Šaleški dolini, katerih obstoj je odvisen od tega. V ta namen so na voljo tudi evropska sredstva za pravični prehod. Gre za denar, namenjen pripravi premogovnih regij na nizkoogljično prihodnost.
Čas potrebujemo tudi za to, da nadomestimo ta vir električne energije. Zelo slabo bi bilo, če bi dodatno uvažali elektriko, še posebej iz tretjih držav, kjer ne veljajo pravila evropskega trga za električno energijo in plačevanje emisijskih kuponov.
Naravnost smešno bi bilo, da takoj zapremo premogovnik in TEŠ, hkrati pa, da nadomestimo ta vir energije, uvažamo elektriko iz termoelektrarn iz bistveno bolj problematičnih objektov v jugovzhodni Evropi, torej iz držav, ki niso članice EU, ki bi nam z veseljem prodajale elektriko po bistveno višji ceni, kot jo zdaj proizvajajo v TEŠ.
Pri takšnih vprašanjih moramo na vladi upoštevati širši vidik, zato ne moremo slediti nekaterim radikalnim predlogom predvsem nevladnih organizacij, ki ne želijo videti te širše slike in zagovarjajo zgolj ozek vidik. To je populistično in neodgovorno.
"Jaz verjamem, da so podnebne spremembe tu in da moramo ukrepati v dveh smereh: prvič, v smeri preprečevanja nadaljnjih trendov in drugič v smeri prilagajanja tem trendom."
Greta Thunberg je na področju boja proti segrevanju ozračja postala svetovna zvezda. Kaj menite o njenih stališčih?
Ne rečem, da taki pogledi, kot tudi te pripombe nevladnega sektorja, niso dobrodošli v položaju, v katerem smo, je pa hkrati pomembno, da se zavedamo širše slike. Oni zagovarjajo svoje ozko videnje. Niso ne poklicani in ne čutijo se odgovorne, da bi naslavljali tudi druge vidike, ki jih prinašajo njihova prizadevanja. Tisti, ki v resnici vodi državo, pa to mora videti. Teh skupin nič ne obsojam. Prav je, da obstajajo, da govorijo in da so slišane. Da bi bile v celoti upoštevane, bi pa pogosto pomenilo več škode kot koristi.
Ali lahko revnejše države v Afriki in Aziji sploh sledijo smernicam boja proti globalnemu segrevanju? Zdi se, da so prizadevanja za brezogljično družbo privilegij bogatih držav, ki si to pač lahko privoščijo.
Prav imate, da so izhodišča držav različna. Težko je, na primer v Afriki, prepričati ljudi, da bodo več pozornosti namenjali vzdržni rasti, ko pa nimajo oskrbe z vodo, bolnišnic in druge temeljne infrastrukture in pogojev za življenje. Ogljični odtis je zanje bistveno manj pomemben.
A ne glede na to imamo svetovno gibanje, vesel sem, da so se mu znova pridružile ZDA, v katerem želimo tudi skozi mehanizme mednarodnih pomoči vključiti čim več držav in celin v ta prizadevanja. To je mogoče v državah v razvoju narediti tudi z usmerjanjem naložb, da če že gradijo, da, na primer, namesto cest vlagajo v železnice in da se več vlaga v obnovljive vire energije namesto v termoelektrarne na premog.
Tudi s temi razvojnimi spodbudami in usmeritvami držav v razvoju je mogoče slediti zmanjševanju izpustov ogljikovega dioksida in spopadu s podnebnimi spremembami, kajti če bomo sodelovali in če bomo povezani na svetovni ravni, bomo tudi uspešni. Prizadevanje vsake države same zase je na mestu, a je potem to brezupen boj.
Mi v Sloveniji lahko naredimo, kar hočemo, pa ne moremo, globalno gledano, premakniti nič, niti vsa Evropa ne, če se temu ne bodo pridružile Kitajska, Indija, ZDA, Rusija ter afriške in južnoameriške države.
Sta vetrna in sočna energija dovolj stabilna vira, da bi se lahko Slovenija v prihodnosti bolj zanesla nanju?
Deloma da, vendar sta za zdaj v energetskem sektorju to dobrodošla dopolnilna vira. Nikakor pa država ne more sloneti pretežno ali pa samo na tem. Oba imata še vedno veliko hibo. Ko ne piha veter in ko ne sije sonce, teh virov energije ni. Kljub temu pa tudi pozimi in ponoči potrebujemo električno energijo za prevoz, razsvetljavo in ogrevanje. Hladilnik in zamrzovalna skrinja delata tudi ponoči, prav tako toplotna črpalka.
Dnevni hranilniki električne energije so že dostopni, vendar še ne po dostopnih cenah. To je še vedno draga rešitev. Še huje je s sezonskimi hranilniki, ki jih ni. Sonce intenzivno sveti poleti, pozimi pa je te energije tudi desetkrat manj, poraba je pozimi višja.
Proizvodnja s pomočjo sonca in vetra je brez hranilnikov električne energije invalidna. Hranilniki so v intenzivnem razvoju, vendar kombinacija hranilnika in vira še vedno ni konkurenčna preostalim virom.
Dolgoročna strategija veliko pričakuje od obnovljivih virov, poleg obeh omenjenih tudi od hidroelektrarn, zlasti njihovega dokončanja na spodnji in srednji Savi. Hkrati pa brez jedrske energije dolgoročno ne vidimo samooskrbe te države, s tem pa tudi ne zanesljive oskrbe, saj si ne želimo biti ranljivi in uvozno odvisni.
"Precej upanja polagamo na dolgoročno rabo jedrske energije. Ta se je v Sloveniji izkazala za zanesljivo in varno."
Bi bila lahko gradnja sežigalnice rešitev tako za ravnanje z odpadki kot tudi za manjše, lokalno pridobivanje energije?
Da. Na ministrstvu za okolje podpiramo ambicije nekaterih občin, da bi nadomestile sedanjo soproizvodnjo toplotne in električne energije na fosilna goriva, kar v Ljubljani počnejo s premogom, v Mariboru pa s plinom.
Podpiramo načrte, da bi energetske vire nadomestili s komunalnimi mešanimi odpadki. To počnejo vsepovsod po razvitem svetu. To je mogoče početi na način, ki je zelo sprejemljiv do okolja, pri tem pa se rešimo odpadkov, ki jih danes praviloma zakopavamo v zemljo ali celo izvažamo. Hkrati zagotovimo še dodatne vire proizvodnje električne energije, ki so nizkoogljični, saj niso pridobljeni iz fosilnih goriv, in pridobimo tudi vir toplote za oskrbo mest.
Te projekte podpiramo in jih bomo tudi sofinancirali.
V intervjuju za Večer ste dejali, da ste zelo kritični do vpliva kmetijstva na okolje. Lahko pojasnite, zakaj?
Kmetijstvo je v preteklosti, še posebej v prejšnji državi, pomembno onesnažilo slovensko podtalnico in zemljo, še posebej na območjih, kjer je bilo intenzivno. V krško-brežiški kotlini se še danes spopadamo s presežkom določenih snovi v zemlji kot posledico gnojenja pred desetletji.
Drugo pa je, da slovensko kmetijstvo ni več to, kar je bilo pred 50 leti, torej idilična pokrajina z manjšimi samooskrbnimi in večnamenskimi kmetijami. Danes se je zaradi konkurenčnega boja v EU kmetijstvo temu prilagodilo. Je bolj intenzivno in monokulturno, površine so večje, idiličnih kmetij ni več. S tem pa so prišli tudi nekateri pritiski tako na zemljo kot podobo krajine.
Tudi sam sem vinogradnik. Ko delam in gledam okoli sebe, vidim kmetijske površine, prekrite s plastiko. Tega pred desetletji ni bilo. Kmetijstvo se je spremenilo in pomembno zaznamovalo slovensko krajino in našo samooskrbo, ima pa seveda tudi vplive na okolje, ki jih želimo naslavljati s to strategijo.
Vam je nedavna pozeba povzročila kaj škode?
Seveda. Tako kot sadjarji v krško-brežiški kotlini, ki so utrpeli precej škode, ta se bo še pokazala, smo je nekaj utrpeli tudi vinogradniki, vendar je bila zaradi poznejše vegetacije trta razvojno nekoliko v zaostanku, zato se bo to obnovilo, a škoda je vseeno nastala. Kolikšna, pa se bo pokazalo v naslednjih tednih.
Kakšna bo vloga vašega resorja med predsedovanjem svetu EU?
Ključna tema predsedovanja na področju okolja bo začetek postopka sprejema ukrepov, ki jih bo predlagala Evropska komisija za bolj ambiciozne cilje razogljičenja do leta 2030. Kot veste, so predsedniki vlad decembra potrdili cilj, da se do leta 2030 izpusti zmanjšajo za 55 odstotkov. Komisija bo junija predstavila sveženj ukrepov na tem področju, kar bo ravno v času slovenskega predsedovanja. Še isti mesec nato na neformalnem vrhu, ki ga bo organizirala Slovenija, predvidevamo predstavitev teh ukrepov in prvi odziv držav članic na predlagani sveženj.
Leto 2030 bo prišlo kmalu. Ne gojimo upanja, da bomo ukrepe sprejeli že v obdobju našega predsedovanja, moramo pa narediti pomemben prispevek k usklajevanju teh besedil in njihovemu sprejemu.
59