Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Petek,
25. 11. 2011,
6.57

Osveženo pred

8 let, 4 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Petek, 25. 11. 2011, 6.57

8 let, 4 mesece

Življenje knjig na polici

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

"Koliko stane pa tale?" pokažem na drobno knjižico, dobesedno žepnico. "Ta je deset evrov," reče prodajalka. "Ampak …" Postanem pozorna in si mislim, da me bo zdaj navdušila s popustom, ki me bo takoj prepričal k nakupu. Petdesetodstotnega ne pričakujem, če bo tri ali štiri evre manj, potem kupim, se že kar odločim. "… posebna sejemska cena je devet evrov." Hm. Vem, popustom se ne gleda v številke in govoriti o primerni ceni za nekaj takega, kot je literatura, je sila nehvaležno početje, a vseeno. V luči primerjav (devet evrov pustim v trgovini z živili takoj, ko jo samo pogledam) cena sploh ni visoka, a na knjižnem sejmu je omenjena miniaturka le ena od mnogih, ki bi rade odšle z menoj domov. Konkurenca je velika. Večina slovenskih knjig odpade takoj, saj so cene domačih avtorjev praviloma višje kot prevodi tujih. Zakaj, vprašam in v dogovor dobim, da verjetno zaradi naklade. Ampak saj tudi prevodi tuje literature nimajo nič višje naklade kot slovenski naslovi. Mogoče gre za kvaliteto; knjiga ene od udeleženk Big Brotherja je bila namreč naprodaj za nekaj evrov, tudi med prevodi je veliko takih, ki tako glede vsebine kot kvalitete prevoda raztegujejo pojem literature. A za naslednjim vogalom že zagledam brez dvoma najboljšo kupčijo letošnjega knjižnega sejma – Popravki Jonathana Franzena, Beli zobje Zadie Smith in Ni me strah Niccola Ammanitija za pet oziroma tri evre. Opa!

Na slovenski knjižni sejem zahajam redno že več let, verjetno več kot desetletje, razen vstopnine, ki je ni več, pa se je spremenilo le malo. Z vidika potencialnega kupca, seveda. Tudi sama še vedno nenehno oprezam za knjigami, ki bi imele kakšno res prav posebno sejemsko ceno. Vedno se mi je namreč zdelo, da je namen sejma knjig prav to, da so knjige dostopne kot še nikoli poprej. Da sodelujoče založbe ustvarijo pogoje, v katerih lahko iščem najboljšo kupčijo, namesto da z nekim provizoričnim popustom le razstavijo vso svojo ponudbo. A po navadi mi uspe s sejma prinesti le kakšno knjigo, ki bi jo kupila tako ali tako, vendar sem v upanju, da se bo tistih trideset evrov vendarle malce znižalo, vseeno počakala do sejma, čeprav se skoraj vedno ponovi ista zgodba in letos je bila želena knjiga, prevod tujega leposlovja, s 37,10 evra znižana na celo "neverjetnih sejemskih" 33,30 evra. Vau.

No, nekaj moram vendarle priznati. Če bi bila nagnjena h kopičenju knjig, bi lahko domov pritovorila marsikaj, a pri literaturi sem zelo preudaren kupec. Kopičenje knjig ni zame, pravzaprav mu zelo nasprotujem, čeprav občudujem ljudi, ki imajo doma svoje lastne mini knjižnice. Vonj po sveži knjigi, naravnost iz tiskarne, je kljub temu omamen tudi zame in v knjigarni lahko mirno prebijem uro ali dve, vendar bo deset knjig prej odšlo z mano iz knjižnice kot trgovine. Knjige so nekaj, kar mora krožiti. Od takšne, ki mi že deset let stoji na polici, nimam prav nič, zato hranim le tiste redke izbranke, ki so se mi prav posebno priljubile. Le malo sem jih prebrala več kot enkrat, v roke pa znova in znova jemljem le enciklopedije, leksikone in priročnike (čeprav se je s pomočjo interneta tudi tem število randijev malce zmanjšalo).

Čeprav na knjige večinoma nisem navezana, pa tistih, ki jih hranim, nikoli ne posojam. Redko pridejo nazaj. In ko smo že ravno pri tem – tudi sama imam eno izposojeno, a za razliko od marsikoga nanjo ne pozabim, le počasna bralka sem. S tečaji za hitrostno branje si ne bi mogla nič pomagati; nočem brati hitro, hočem brati z užitkom. Branje zaradi obveze sem pustila v osnovni in srednji šoli, kjer se včasih prav neverjetno trudijo, da bi razvijajočim se bralcem priskutili literaturo. Ja, so dela, ki bi jih morali poznati vsi. Ne, ne za ceno posrednega zatiranja želje po branju.

A če se vrnem k dobri kupčiji na letošnjem knjižnem sejmu – ne Franzen, ne Smithova ali Ammaniti niso odšli z menoj, čeprav sem morala uporabiti dobro mero samokontrole. Vse tri naslove sem namreč že predelala in v njihovi prihodnosti nisem videla drugega kot ždenja na moji domači polici, kar res ni knjige vredno življenje. Knjige na polici so kot salonske snobinje, brez privihanih robov in s črkami na snežno belih listih. Družijo se na svoji zasebni čajanki, medtem ko se zunaj naokoli podijo pošvedrane divjakinje, ki se nastavljajo enemu paru oči za drugim. Tudi mojemu. Sem pač bralka, a ne nujno tudi nakupovalka. Občudujem naslovnico, a še raje z očmi pretaknem vsebino. Spomnim se članka o nekem slovenskem literatu, ki je bil tako navdušen kupec knjig, da je količina novih naslovov že davno prerasla njegove bralne zmožnosti in se mu celo večkrat zgodi, da ima doma po dve, tri enake knjige, ker je vmes pozabil, da je želeno literaturo že kupil. Odvisnost od knjig je ena od najprijetnejših in čeprav menim, da so knjige namenjene branju, ne stanju na polici, se bom ob kakšnem obisku vseeno najprej zapičila v knjižne police in malo spoznavala bralne navade lastnika. Mala intimna knjižnica. Pokaži mi, s katerimi knjigami se zadevaš, in povem ti, kakšna je tvoja spremna beseda.

Ne spreglejte