Zaroka ni kot umor, ki ne zastara

Medtem ko zadnje načeloma ne prinaša pravnih posledic, lahko do njih skoraj zagotovo pripelje izvršena zaroka (beri: poroka). A zaroka ni tako preprosta družbena situacija, kot deluje na prvi pogled, saj jo krasi množica nepisanih pravil.

Eno leto. Pika. Več tednov izvajam nepooblaščeno mini raziskavo med prijateljicami in znankami glede zaroke, konkretneje, kakšen je njen rok trajanja. Velika večina mi je ponudila identičen odgovor: eno leto. Izvora tega nepisanega pravila mi nihče ni znal pojasniti, a za vse je bil dovolj argument, da je to "od nekdaj tako".

Mnogo jih pravzaprav uide sankciji. Po enem letu smo snubci soočeni z dvema možnostma – zaroko obnovimo z nakupom novega prstana (podobno kot registracijo za avto, a brez bonusa) ali pa jo prekinemo (za razliko od odjave vozila iz prometa tu sledi nepopravljiva škoda našega ugleda in nešteto prejokanih večerov). Zadnje prvotnega prstana in investicije ne povrne, saj se razume, da ravnokar zavrnjeni partner vendarle potrebuje malce tolažbe – po možnosti diamantne.

Raziskave kažejo, da je 40 odstotkov parov zaročenih od 13 do 18 mesecev, preden svojo neskončno ljubezen tudi formalizira, 23 odstotkov pa med 19 in 24 mesecev. Dve tretjini parov bi morali tako po mnenju večine kupiti vsaj še enega, če ne celo dva zaročna prstana.

Zastaralni rok Redkeje, a nič manj strastno izraženo prepričanje (ki je na neki način tradicionalno) peščice dam je bilo še jasnejše – če je prstan dovolj drag, zaroka nikoli ne zastara. Ne morem si kaj, da ne bi zaznal paralele s kriminalom; če je skok čez rob zakona dovolj dolg, dejanje ne zastara.

Zaroka je na neki način kot umor, le da – vsaj ponavadi – vsi udeleženi preživijo. A poleg te peščice dam, usmerjenih v materialno varnost, skoraj ni kaznivega dejanja, ki zastara tako hitro kot zaroka.

Prava ljubezen Izvor zaročnega prstana na žalost nima nikakršne povezave z ljubeznijo. Ta se je namreč uveljavil kot poroštveno sredstvo, saj so z njim snubci dokazovali premožnost svojega klana, jamstvo, da so oboževano gospodično sposobni finančno vzdrževati oz. podpreti. Še več – ob zaročnem prstanu se je nekoč podarila tudi polna mošnja zlatnikov, še bolj oprijemljiv dokaz popolne predanosti.

V zadnjem desetletju je ta ukoreninjena institucija v najbolj materialni družbi od vseh, v ZDA, dobila še eno obliko ljubezenskega zagotovila. Zaročnemu prstanu zdaj dela družbo prstan obljube oziroma predzaročni prstan. Tega si izmenjajo pari, ki so resno predani ideji poroke, a te zaradi svoje starosti (beri: mladosti) ne morejo izpeljati na zakonit način.

Tanek led A za razliko od kriminala, kjer število uspešno izpeljanih dejanj nepridipravu (vsaj v okviru kriminalne subkulture, če ne širše) dvigne strokovni ugled, večkratno zaročanje (in razdiranje te zaroke) družbeni ugled jadrno zabetonira. Že enkratni tovrstni prestopek nikjer ne žanje hvale, kaj šele ponovitev. A tu, za razliko od zakona, nismo vsi enaki.

Če zaroko razdre moški, se lahko bržkone poslovi od priložnosti za zmenek s katerokoli prijateljico svoje (zdaj že nekdanje) dame. Če ponudbo nazaj vzame ženska, se pač razume, da "ni pripravljena". Kdo je naredil korak nazaj, je pomembno tudi zato, kaj se zgodi z zaročnim simbolom.

Kar je dano… Medtem ko vest in ego razumljivo velevata, da zavrnjeni partner prstan od sebe čim prej odrine (če ne celo kam zarine povzročitelju te čustvene travme), to podpira tudi pravni red nekaterih držav. V ZDA zaročni prstan velja za pogojno darilo in s tem izjemo pravilu, da se darila obdarovancu ne sme odvzeti. Razen če je bil zaročni prstan podarjen na mednarodno priznani dan obdarovanja (npr. valentinovo).

V Veliki Britaniji prisegajo na zadoščenje; če moški razdre zaroko, zaročnega prstana ne sme zahtevati nazaj. V dobrem in slabem, torej.