Zamujena priložnost Alenke Bratušek

Priporočila je nova vlada dobila konec maja. Poenostavljeno - novinarji pač radi poenostavljamo - jih lahko razdelimo v tri skupine priporočil. Pri vsakem sta možna dva načina razumevanja: 1. Ukrepi proti rigidnosti trga dela: Lahko se postavimo na stran Dušana Semoliča in trdimo, da ne dovolimo nikakršnega posega v delavske pravice, kajti zaposlene je treba ščititi pred kapitalizmom. Lahko pa ocenimo, da so redno zaposleni neprimerno bolj zaščiteni od honorarnih in prekernih delavcev, ki se jim delodajalec lahko kadarkoli zahvali, pa čeprav so občutno cenejši in učinkovitejši od redno zaposlenih kolegov. Če menimo, da je to izjemno krivično do zelo velike skupine sodržavljanov in da takšno stanje ne bo prispevalo k vnovičnemu zagonu ekonomije, je pač nekaj treba narediti. In ker ni denarja, da bi za obe kategoriji, zaščitenih in nezaščitenih delavcev, plačevali enak strošek, je pač za povečanje dostopnosti zaposlitev prikrajšanih treba zmanjšati privilegije zaposlenih. 2. Privatizacija: Lahko se postavimo na stran dušebrižnih skrbnikov nacionalnega interesa, ki vpijejo, da gre za razprodajo državne srebrnine. Lahko pa rečemo, da je modro prodati največjo banko in največje podjetje, ki imata vpliv na družbo, saj se bo s tem v državi spremenilo razumevanje upravljanja podjetij (corporate governance), poleg strateškega lastnika pa bi podjetja dobila tudi boljši dostop do kapitala. 3. Socialni transferi in pokojnine: Lahko zavzamemo stališče, da bo znižanje minimalne plače in ukinitev seniorskega dodatka upokojencem rešilo slovenski državni proračun. Če dodamo, da 90 odstotkov vseh slovenskih upokojencev, ki jih je 602 tisoč, prejema manj kot tisoč evrov mesečne pokojnine, potem bi bili naši problemi res preprosti, če bi jih lahko rešili z znižanjem pokojnin. Lahko pa zavzamemo stališče, da si je treba natočiti čistega vina, zato naj se iz pokojninske blagajne umakne vse upokojence, katerih pokojnine ne temeljijo na vplačilih med delovno dobo. Te pokojnine naj se izplačujejo iz proračuna. Enako je s socialnimi transferi, kjer je vprašanje, ali naj država ljudem omogoča socialno pomoč v nedogled ali pa naj jim omogoči pogoje, da si sami zaslužijo za svoje preživetje. Namen od Evropske komisije predlaganih ukrepov je v ekonomskem jeziku stabilizacija javnih financ. Pomeni pa to, da je država sama sposobna skrbeti zase, ne pa, da je na avtomatskem pilotu za smer v bankrot. Politiki, ki so znali izpeljati drzna dejanja Predno opišem priložnosti za pogum pri političnem reševanju Slovenije, naj opišem nekaj svetovno znanih političnih paradoksov: 1. Richard Nixon je bil prvi ameriški predsednik, ki je po koncu druge svetovne vojne odšel na Kitajsko z namenom vzpostaviti dialog s kitajsko komunistično partijo. To je lahko dosegel predvsem zato, ker je bil republikanec. Javnost takšnega političnega poguma demokratu ne bi nikoli dovolila, saj bi mu očitala, da hoče uveljaviti levičarske ideale. 2. Septembra 1978 je uspelo doseči mir z Egiptom izraelskemu premierju Manahemu Beginu iz desne stranke Likud. Levičarskemu premierju tega ne bi volivci nikoli dovolili. Enako kot je lahko le desničarski Ariel Šaron izpeljal umik Izraelcev iz Gaze. 3. Le konservativka Margaret Thatcher si je lahko privoščila sodelovanje s Sovjetsko zvezo. Britanci nobenemu laburistu ne bi dovolili njenega stavka: "We can make business with Gorbatschow!" 4. Le hadezejevski predsednik Ivo Sanader je lahko haaškemu sodišču izročil hrvaškega generala Anteja Gotovino. Če bi to uspelo že Ivici Račanu, bi bila to veleizdaja.

Zamujena priložnost Alenke Bratušek Današnje slovensko poročilo za Bruselj vsebuje predvsem ekstremno povišanje davkov in uvedbo novih davkov. Vlada si ni upala ugrizniti v zmanjšanje svoje porabe, iskala je predvsem možnosti za dodatno obdavčitev podjetij in prebivalcev. Alenki Bratušek je zmanjkalo poguma, da bi izkoristila paradokse, kot so jih zgoraj opisani politiki.

Leva koalicija, ki je prihod na oblast pospremila z obljubo konca varčevanja in politične stabilnosti, izvaja najbolj brutalno obdavčevanje katerekoli vlade do zdaj. Seveda lahko trdimo, da je računovodski učinek enormnega obdavčevanja na proračun enak varčevanju. Toda državi zaradi tega pada konkurenčnost v primerjavi z drugimi državami, ljudem pa zmanjkuje volje do dela, kajti država jim od zasluženega prihodka pusti komaj še kaj.

Ta vlada bi lahko izpeljala privatizacijo v obsegu in hitrosti, ki je ne bi mogla nobena desna vlada. Slovencem milodoneče izjave o veleizdaji in razprodaji srebrnine so pozabljene. Toda ne, o hitrosti ni ne duha ne sluha, o obsegu pa le toliko, kolikor je politična elita pripravljena žrtvovati državnega premoženja za lastno preživetje.

Seveda je vprašanje, v čem se Slovenija glede na stanje in predlagane ukrepe za izboljšanje stanja trenutno razlikuje od Grčije. Po mojem predvsem po tem, da Slovenci ne lažemo tako debelo, kot so Grki. Čeprav tudi naše uradne institucije trdijo, da imamo dovolj denarja in ne potrebujemo tuje pomoči (enako so trdili Grki), pa vsaj ne lažemo, da nam življenjski standard in gospodarska rast strmo padata. Ampak ljudstvo je zadovoljno, kajti protestov ni bilo že dolgo časa.