Za vsakogar nekaj, nekaj za vse?

Včeraj Festival Ljubljana, danes Boben in lajna, jutri Trnfest. Ali včeraj Lent, danes Jazz Cerkno, jutri Bo fejst. Pa Dobimo se pred Škucem, Pleskavica, Ana Desetnica, Folkfest, Etno Hist(e)ria, JEFF, Kluže, Puf, Sevicq Brežice, Mini poletje in tako dalje. Vsa našteta imena so imena festivalov, ki potekajo, so potekali ali bodo potekali v Sloveniji te dni. Že tako ali tako polni festivalov – ne nazadnje imamo vsaj tri plesne, Pleskavico, Gibanico in Plesno Vesno – se poleti spremenimo v pravo malo festivalsko obljubljeno deželo. Res, dva milijona nas je, pa za vsakim vogalom en festival. Zagotovo smo postavili kakšen rekord.

Festivali so poleti pravzaprav več kot dobrodošli, saj delujejo kot nekakšen odgovor na brezbrižnost televizijskih programov, ki nam te dni še sedemtisočič servirajo Dantejev vrh in Free Willyja, pa seveda ponovitve hvaležno spregledanih slovenskih izdelkov à la Sanje o čokoladi (brez skrbi, nihče vam ne bo zameril, če se vam niti sanja ne, kaj bi to lahko bilo). Poleti se na slovenskih televizijah pač že tradicionalno zgodi pravi mrk (morda pa je tudi to nekakšen festival?).

Podcenjevanje gledalcev je že stalnica, tudi bralci časopisov poleti za isto ceno dobijo pol manj vsebine, stalnica pa je tudi podcenjevanje obiskovalcev festivalov ali kar kulturnih prireditev nasploh. Kar živčna postanem, ko preberem kakšne izgovore za drage vstopnice, češ, to je pač dogodek, primeren za tako in tako občinstvo. Kako lahko že vnaprej postavljamo predalčke nečemu, kar naj bi predalčke oblikovalo, razlagalo, včasih rušilo? Ondan sem na primer znova zasledila podobno mnenje direktorja enega menda najprestižnejših festivalov pri nas, ki poleg kakovostnega programa seveda poskrbi tudi za visoko ceno vstopnic. Vse lepo in prav, ampak ali se lahko, prosim, nehamo pretvarjati, da so ljudje, ki jih zanima brezplačna Ana Desetnica, in ljudje, ki jih zanima nova predstava Tomaža Pandurja, svetlobna leta narazen?

Ne vem točno, kdo se tako vztrajno tolaži s to "za vsakogar nekaj" logiko glede vstopnic, ampak postaja že resno dolgočasna in moj bančni račun jo zaradi vztrajne uporabe ne prebavlja prav nič lažje. Kaj ko bi raje uvedli popust za tiste, ki se v enem mesecu udeležimo več kot enega festivala? Nepredstavljivo.

Sicer pa bi lahko marsikdo pametoval, da lahko svoj odmerek kulture vsi dobimo tudi s preprostim obiskom knjižnice. No ja, te dni obisk knjižnice sploh ni tako preprost, saj jih je veliko odprtih samo šest ur na dan. In to poleti, ko naj bi knjižnice najbolj prosperirale. To logiko sem že dolgo nehala poskušati razumeti, tako kot sem se nehala ukvarjati z meni nerazumljivim konceptom poletnega branja. Morda imajo nekateri poleti res več časa, ali pa jim gre branje med izmeničnim praženjem sprednje in zadnje polovice telesa na plaži tako dobro od rok. Marsičesa ne razumem, že same fraze "poletno branje" pravzaprav ne, ali navade večdnevnega ležanja na plaži nasploh, a nič hudega, človek pač ne more razumeti vsega.

Poleti ne gledam televizije nič več in nič manj, tudi berem ne nič več in nič manj, zato pa z veseljem izkoriščam vse možnosti toplejših večerov in pestrega festivalskega dogajanja, pa če je zastonj ali v cenovni kategoriji, idealni zgolj za povprečnega lastnika Dinersove kartice. Ironično so ti kot lastniki menda prestižne kartice za nameček upravičeni do popusta, medtem ko prvi kvečjemu pridno zbirajo prostovoljne prispevke. Eni sedijo na tleh, drugi na neudobnih stolih davno dotrajane kulturne infrastrukture, ene pogosteje vidimo v japonkah, druge s kravatami, oboji pa se včasih premešajo med seboj in zato ni nihče čisto nič manj ali bolj kulturen. Izvajalci na vsej tej množici festivalov pa še naprej nastopajo za občinstvo in jim je za vse druge karakteristike tega bržkone vseeno. Hvala bogu.