Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Nedelja,
20. 10. 2013,
15.25

Osveženo pred

8 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Nedelja, 20. 10. 2013, 15.25

8 let, 3 mesece

Vse, česar niste želeli vedeti o Udbi

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3
Pred razpadom jugoslovanske države je Viktor delal v bolgarski in nemški podružnici izvozno-uvoznega podjetja.

Ampak šele ob razpadu države so v podjetju spoznali, da niso prava podružnica, ker uradno niso imeli gospodarja in lastnika v razpadli jugoslovanski državi. Bili so samostojna družba z nekim prekomorskim gospodarjem, ki ga nikoli nihče ni videl niti poznal. Zato so Viktorjevi ljudje nadaljevali svoje trgovske in posredniške posle in čakali, kaj se bo zgodilo. Kdo bo prišel ob koncu leta preverjat bilance? Ali bo potem tako kot vsako leto prinesel seznam računov jugoslovanske tajne službe Udbe, na katere je Viktorjevo podjetje nato vsako leto usmerilo svoje dobičke? Telefonski klici, ki povzročajo infarkte Čeprav z neznanim lastnikom je bilo torej Viktorjevo izvozno-uvozno podjetje nekako pod upravo jugoslovanske tajne službe Udbe. Dokler je živela jugoslovanska država, je bilo to vsem v podjetju jasno. In potemtakem bi lahko rekli, da je bil tudi Viktor nekakšen agent zloglasne Udbe. Z Viktorjevega vidika bi bil to sicer povsem pretiran in neresen izraz, saj ni imel prav nič s tajnimi službami in s fanatiki, ki zaslišujejo in mučijo po kleteh razpadajočih hiš ter streljajo po železniških postajah zaradi političnih in vojaških spletk. Viktor je bil v resnici čisto normalen poslovni gospod v čisto normalnem podjetju. Nič manj kot katerikoli poslovnež je skrbel, da so uvozno-izvozni posli s surovinami za kemijsko industrijo in s surovinami za izdelavo zdravil dobro tekli: da so bile podpisane vse garancije in so bili usklajeni transportni roki, da je bila kakovost blaga preverjena in so plačila prispela v rokih, na koncu pa so imeli dobiček. Delali so samo to, kar delajo vsi poslovni možje na tem svetu. Iščejo dobiček. Viktor nikoli pri svojem delu ni srečal nobenega fanatičnega agenta s pištolo ali brzostrelko. Še manj političnega agitatorja, ki bi prišel na sedež podjetja v Nemčiji ali Bolgariji ali Moskvi in začel predavati o komunističnem in socialističnem gospodarstvu. Niti slučajno. Heh, kje pa, niti slučajno! V resnici je Viktorjevo tako imenovano udbaško podjetje poslovalo veliko bolj tržno in kapitalistično in z mislijo na dobiček kot takrat katerokoli neudbaško podjetje v Jugoslaviji. Tam so direktorji pa zares morali neprestano poslušati direktive partijskih celic podjetja, sindikalnih funkcionarjev in občinskih komitejev, pa tudi pomembnih tovarišev države. Ob telefonskih klicih slednjih je stanje v podjetju postalo infarktno. Medtem pa se v udbaških podjetjih niti malo niso sprenevedali z ideologijo in politiko. Šlo je za posel in za devize. Pika. Država jih je morala nekako dobiti, da so lahko partijski komiteji v socialistični državi sanjarili svoje pravljice, kot so imeli navado zasmehljivo govoriti udbaški poslovneži. Zato je bil Viktor ves čas enako resen poslovni mož kot katerikoli nemški kolega, ki je slučajno namesto za udbaško podjetje delal za določenega Müllerja ali za določeno ameriško korporacijo. V čem se razlikujejo gospodarji? V čem pa je sploh razlika, za katerega gospodarja kot poslovnež delaš? Vsi gospodarji so enaki, vsi hočejo največ dobička brez prevelikih stroškov in čiste račune. To je kot pri pilotih, ki enako letijo pri katerikoli letalski družbi. Air France mora potnike prepeljati enako varno kot Air China, resni poslovneži pa tudi delajo za kogarkoli enako. Udba ali Müller, posel je enak in denar tudi. Pogodbe se sestavljajo na enak način in po podpisanih pogodbah imajo vsi poslovni ljudje enaka skupna veselja in strasti, o katerih se lahko ob kozarčkih v hotelskih barih pogovarjajo pozno v noč. O veselem lovu za dolarji in o rekordno dolgih letalskih potovanjih med Indijo in Kitajsko in Južno Ameriko. O rekordnih številkah pri poslih in o rekordnih cenah hotelskih sob, ki jim jih je plačevalo podjetje. Ni poslovneža, ki mu ne laskajo visoki hotelski stroški, poravnani na račun podjetja. To je občutek, kot bi te pobožala mama, ker pač pomeni kakovost in raven, ki ga poslovneži potrebujejo enako kot zrak in hrano. V dragih hotelih so tudi dame za eno noč drage Čeprav je slaba lastnost dragih hotelskih sob po drugi strani to, da so tudi dame v takih hotelih precej drage. Pravzaprav je skoraj matematično pravilo, da so dame na uro drage natančno toliko, kot stanejo na noč hotelske sobe. In tu nastane majhen konflikt interesov. Po eni strani je poslovnež zelo zadovoljen, če mu firma plača čim boljši hotel, ker to potrjuje njegovo poslovno odličnost. Po drugi strani ima zaradi tega veselja tudi večje stroške z večerno damo. Tega stroška pa na žalost noče poravnati nobena firma, niti kapitalistična niti udbaška. Tudi v tem so si vsa podjetja povsem enaka. A vseeno je bil posel razburljiv in Viktor ga je opravljal s strastjo. Velikopotezno je kupoval surovine na ruskih, kitajskih, afriških in drugih trgih, na katerih je imel zaradi svojega jugoslovanskega, socialističnega izvora privilegij in več možnosti kot podjetniki iz kapitalističnega sveta. Potem je surovine prav tako velikopotezno izvažal iz Jugoslavije v kapitalistične države in koval dobičke pri prodaji. Tako je lepo izkoriščal neuvrščeni položaj države Jugoslavije med ruskim in ameriškim blokom. Jugoslavija je imela prijateljske odnose z obema blokoma, ki sta se med sabo na smrt sovražila in drug drugemu nista hotela prodajati nafte, rud, zdravil in tehničnih izdelkov. Kako so potekali posli Zato je Viktorjevo podjetje na primer uvozilo surovino iz prijateljske Rusije v Jugoslavijo, kar je bilo povsem v redu. Potem je isto surovino izvozilo v prijateljsko Francijo, kar je bilo tudi v redu. Medtem ko seveda ne bi bilo v redu, če bi Rusija neposredno izvozila svojo surovino v neprijateljsko Francijo. Tako so kapitalistična podjetja, ki zaradi hladne vojne niso smela kupovati surovin v Rusiji, za posredništvo prosila podjetja, kot je bilo Viktorjevo. Trgovina je stekla, dobički trdnega, kapitalističnega denarja so pritekali v Udbo in Udba je bila zadovoljna. Z denarjem je lahko financirala neučinkovito jugoslovansko birokracijo in državo in gospodarstvo. Jugoslovanski državljani so pač morali imeti vtis, da sistem, kjer se v glavnem politizira in sestankuje in zelo malo dela, vseeno živi v skladu s socialistično teorijo. Preživi vse pionirje na proslavah in mladince v delovnih brigadah in komuniste na partijskih sestankih in delavce, ki bi že ob enih ali najpozneje dveh popoldne radi odšli z dela in se pravočasno postavili v dolgo vrsto pred trgovino. Sploh če so se obetale nove pošiljke uvoženega sadja ali TV-sprejemnikov ali celo avtomobilov. Za to se je splačalo stati v vrsti tudi tri dni skupaj. Viva Jugoslavija in viva komunizem in viva Udba Podobno so tekli tudi posli z Zahoda v Rusijo. Rusija zaradi hladne vojne na Zahodu ni smela kupovati zdravil, strojev, elektronskih aparatov in še marsičesa, Jugoslavija pa je vse to lahko kupovala. Zato so podjetja, kot je bilo Viktorjevo, za ruske potrebe najprej uvozila zdravila iz kapitalističnih držav. Potem pa so jugoslovanske tovarne uvožena zdravila prepakirale v jugoslovanske škatlice in izvozile zdravila v Rusijo. Z velikim dobičkom, seveda. Vse opisano so bili zelo resni in obsežni posli. Polno pogodb v Rusiji, Beogradu, Zagrebu, Moskvi, Frankfurtu, Sofiji, Larnaci, Istanbulu in še marsikje. Viktor je švigal z letali levo in desno, na sever in jug. Vsak dan vsaj tisoč kilometrov z letalom in vsaj desettisočdolarska pogodba. To je bila Viktorjeva dnevna doza. Po pogodbi pa potoki šampanjca v hotelu in šopek damic, ki so znale navdušeno ploskati in pritrjevati vsakemu Viktorjevemu junaštvu ali vicu, čeprav niso znale jezika. Bile pa so vajene presoditi iz melodije glasu in govorice telesa, kdaj je treba navdušeno planiti in ploskati in deliti poljubčke Viktorju na lica. In se mu ljubko usesti na kolena, da je Viktor radodarno segel v žep in potisnil damici bankovec na kako nerodno mesto in se pri tem smejal kot razposajen deček. Zares, to so bili časi, ko se je poslovalo, viva Jugoslavija in viva komunizem in viva Udba! Čeprav Viktor, kot rečeno, ni imel nič z ideologijo, ampak je bil zgolj in povsem normalen poslovnež, ki je imel svoje običajne poslovne radosti. Zaradi življenja, ki je bilo tako lepo utečeno, je bil potem kar malo nejevoljen, ko je nenadoma razpadla država in Jugoslavije ni bilo več. Takrat si v podjetju niso in niso znali razložiti, kaj naj to pomeni. Kajti čeprav države ni bilo več, je njim še vedno bílo srce in so dihali zrak in jedli nemške klobase z gorčico, in tudi podjetje je še vedno živelo in moralo živeti. Posli ne morejo kar obmirovati, pogodbe imajo roke in zato so ne glede na propad države še naprej trgovali in kovali dobičke. Le da niso vedeli, za koga, ker ni bilo več države, ki si jih je prej lastila. Čeprav v resnici pravnoformalno niso bili last propadle države, temveč samostojna delniška družba v lasti samostojnih, skrivnostnih firm z nenavadnih koncev sveta. Cena Udbe Ampak dokler je obstajala jugoslovanska država in njena Udba, je bilo vsem v firmi jasno, da so last države in hkrati predvsem last Udbe. Zato morajo ves denar, ki ga zaslužijo, lepo pustiti na računu, da ga bodo ob letu osorej agenti Udbe postrgali kot marmelado za potrebe države. Ker če se poslovneži, kot je bil Viktor, ne bi držali te temeljne poslovne etike, bi nastali problemi; to se je vedelo. Z Udbo pač ni bilo šale: računi so morali biti polni in čisti in potem ni bilo problemov z majhnimi poslovnimi razposajenostmi, kot so predsedniški hotelski apartmaji in najdražje letalske karte in sproščeni izleti v Dubaj in kakšen razbit BMW ali mercedes zaradi preveč popitega alkohola in kakšna pijana ruska pevka, ki se je nespametno oddaljila od razposajene poslovne zabave in se nesrečno spotaknila v kakšno rusko reko. Tam tako ali tako vsak dan plavajo kakšna trupla, kdo bi jih preštel v deželi, kjer je ljudi kot mravelj. Vse te džentelmenske norčavosti je Udba kot razumen in velikodušen gospodar brez problemov odpustila, če so bili dobički in so računi ostali čisti. Zato so Viktor in drugi poslovni prijatelji lahko z veseljem delali in uživali v dinamičnem poslu, o kakršnem kolegi poslovneži iz sive Jugoslavije niso niti sanjali. Ampak hkrati so morali nujno paziti, da so ustvarjali dobičke. Če si bil last Udbe, si moral imeti resne dobičke. V nasprotnem primeru so na obisk mimogrede prišli tisti pravi, divjaški agenti in naredili marmelado. Zato se nihče ni šalil z bilancami in dobički. Po smrti države pa je kljub na videz normalnemu poslovanju v zraku začelo viseti vprašanje, čigava last sploh so, če ni več države in potemtakem tudi Udbe ne more več biti. Kako bodo potem njeni agenti ob letu osorej še prišli in postrgali denar z računov? In če bodo prišli, čigavi agenti bodo pravzaprav, če pa je država šla k vragu? To so vprašanja, ki so od razbitja države obvisela nekje v zraku, čeprav za praktičen poslovni vsakdan niso bila pomembna. Posli so morali iti naprej, pri poslih ni čakanja in mirovanja. Drviš naprej, sicer propadeš, zato je treba delati in hiteti, čeprav ob koncu leta nihče ni prav vedel, kaj bo z dobički, ki so ostajali na računih, kajti na sedežu podjetja se niso več oglasili udbaški agenti in ni bilo več njihovih seznamov navideznih pogodb, za katere bi bilo treba nakazati denar na različne bančne račune. Morda zato, ker se tudi agenti Udbe niso mogli odločiti, kam spadajo. Sicer pa, če bi se kakšen od njih oglasil, bi najbrž težko razložil, da je agent državne tajne policije, če pa ni več države, ki bi ji služil. Tako so podjetja, kot je bilo Viktorjevo, ostala sama zase. Zaposlenim je bilo to pravzaprav kar po godu, kajti ustvarjali so dobičke. Z odsotnostjo udbaških agentov pa se je lahko začelo tudi zares veselo življenje, kar sicer ni pomenilo lagodja in lenarjenja, marveč prav nasprotno. Kako je nastala ideja po lastnih podjetjih za direktorje Viktor je še bolj podjetno trgoval s surovinami, uvažal je železovo rudo in nikelj iz Rusije, pa zdravila iz Indije in Kitajske. Dobički so bili tako veliki, da jih je bilo že prav nerodno držati na računu in hraniti za morebiten udbaški obisk. Zato so v firmi tiho sklenili, naj vsak poslovnež svoje dobičke nameni za ustanovitev lastnega podjetja, z njim potem počasi naredi kupoprodajne pogodbe in prevzame stavbe in lokale in podružnice in posle starega udbaškega podjetja. Če pa se kdaj spet prikaže kakšen zmedeni agent in začne dokazovati, da podjetje pripada Udbi, bo na papirjih jasno videl, da ni več ničesar, niti stavb niti računov. Resnici na ljubo so kaj takega upali skleniti le zato, ker so bili prepričani, da zaradi razpada države sploh ne bo več nobenega agenta, ki bi se oglasil pri njih. Kajti če bi prišli tisti stari, mrki možakarji, jih ne bi zanimali lastninski papirji. Ob najmanjšem sumu, da je z računi kaj narobe, bi privlekli pištole in potem je v takem neenakovrednem pogovoru težko argumentirati svoj prav. Viktor in druščina so torej nekaj let previdno čakali na obisk, potem pa so počasi prevzeli podjetje s predpostavko, da je država razpadla in je škoda pustiti dobro ohranjene ostanke polne mesa in zelo solidnega okusa. Pozneje je Viktor izvedel, da so imeli srečo, ker njihovo podjetje ni bilo prav veliko in so ga bivši udbaši nekako spregledali. V nasprotju z večjimi in pomembnejšimi podjetji, od katerih se udbaški fanatiki niso mogli ločiti in so kljub razpadli državi prišli po svoje pridelke. Potem so jih tamkajšnji poslovneži diskretno opozorili na nove okoliščine in jih previdno vprašali, komu je pravzaprav namenjen denar, če pa ni več države, da bi Udba dobrotljivo še naprej financirala malice in dopuste njenih ubogih delavcev! Seveda so fanatiki po stari navadi takoj trznili z roko proti žepu svojega suknjiča, a streljati niso upali. Vseeno so nastale nove okoliščine, to so si morali priznati tudi zakrknjeni udbaši. Zato so se zadržali in zaradi novih pravil demokratičnega evropskega duha razločno in argumentirano pojasnili, da je zdaj, po razpadu države, pomanjkanje še večje. Vsaka nova država mora ločeno organizirati uvoz zdravil in gospodarstvo in časopise in volitve, ki stanejo veliko denarja, saj je treba ljudi prepričati o pravih usmeritvah in razdeliti tovarne in podjetja med nove lastnike tako, da bo najbolj prav za prihodnost. Vse te hvalevredne cilje pa je mogoče uresničiti le z denarjem, z velikimi kovčki denarja, ki morajo priti na prave naslove in v prave sefe. Za težke dostavne posle se bodo še naprej žrtvovali isti ljudje, zato vsa pravila ostajajo enaka. Ob letu osorej bodo torej še vedno obiski, čeprav jih formalno ne bo več izvajala Udba. In če se kdo ne strinja, obstajajo sredstva. Odlomek iz novega romana Slike z razstave (A. Ihan)

Ne spreglejte