V vrsto, prosim!

Stanje v vrsti je nekaj, kar gre na živce skoraj vsem ljudem. Čas je pomembna dobrina, sploh v 21. stoletju, in nihče nima časa, da bi izgubljal čas. In le kaj so vrste drugega kot popolna izguba časa? Posredno pa še sredstvo, da se nas postavi na svoje mesto, v vrsto z vsemi drugimi, kjer nismo nič posebnega in zato še toliko raje srepo stremimo v tiste redke izbrance, ki se nekako izmaknejo vrsti (tistim, ki goljufajo, pa tako ali tako takoj podstavimo nogo).

Razen, če gre za starostnike, seveda. Ti se znajo precej učinkovito pretvarjati, da ne vidijo in ne slišijo nič, medtem ko pridno lezejo najprej v tvoj hrbet, potem so zraven njega, slej ko prej prilezejo tudi pred tebe. Po mojih izkušnjah nima nihče težav s tem, da bi starejšim ljudem dal prednost, vsi pa imajo težave s tem, da se nekdo dela neumnega in ti sili s torbico nekam pod rebra. Če še kdo ne ve: torbica je lahko tudi orožje. Mladi starši za prepričljivo prerivanje uporabljajo svoje otroke v naročju (če se še nikoli niste srečali s starševskim komolcem in gumijastimi podplati malih čeveljčkov, ki bingljajo pod njim, potem imate res srečo), starejši pa se za pomoč zatečejo k torbicam in še kakšnemu dodatku vrečk, da je ščit za odrivanje res učinkovit.

Seveda čakanja v vrsti, kakršnega imam v mislih jaz, ne smemo povezovati s čakalnimi vrstami v zdravstvu – to je povsem druga štorija, s katero na srečo (in za zdaj) še nimam pretiranih izkušenj. Zobozdravnika in okulista si tako ali tako po potrebi plačujem sama, z osebnim zdravnikom ni bilo nikoli večjih težav, ginekologinja pa mi je morala kar še enkrat ponoviti datum, da sem se prepričala, ali sem jo razumela prav. Čez osem mesecev sem prišla do svojega termina. Sploh nočem vedeti, kaj bi se zgodilo, če bi morala zaradi kakšnega utemeljenega razloga najin "zmenek" odpovedati.

Tudi takrat, ko imaš pri zdravniku datum in uro, je čakanje seveda neizogibno. Jaz sem vedno dobro pripravljena, s seboj imam knjigo ali časopis, a kaj, ko mi ravno v čakalnicah nikoli ni do branja (tako kot na plaži ne, če že kdaj zaidem tja). Vseeno res ne razumem brezplodnega nerganja nad čakanjem, za katerega si lahko že vnaprej prepričan, da se mu boš moral ukloniti. Vsak drugi potem svojo jezo stresa na nič krive ljudi, na sočakajoče ali sestre; kar naenkrat vsi postanejo osebno krvi za to, da moraš čakati dve uri namesto dve minuti. Neznosno, res.

Že po nesposobnosti ugašanja mobilnega telefona tudi med večerjami, spanjem ali v kinu, da ne omenjamo rednega držanja slušalke med vožnjo, sem že večkrat ugotovila, da smo očitno narod možganskih kirurgov. Velepomembni smo in biti moramo povsod in vedno, tudi če s telefoniranjem po nepotreben motimo ali celo ogrožamo druge (ali le popljuvamo bonton). Morda gre pri čakanju v vrsti za podoben kompleks možganskih kirurgov – preveč pomembni smo, da bi v trgovini namesto ene minute čakali štiri. Štiri! Štiri minute, ko bi lahko listali Novo, pokadili cigareto, popili tri požirke piva, natipkali nekaj besed, karkoli, le stali v vrsti ne.

Morda nam vsem le kritično primanjkuje domišljije, ne vem, ampak stanje v vrsti me – razen v primeru, ko se mi je resnično mudilo in čakanja nisem mogla prestaviti na naslednji dan – še nikoli ni vrglo iz tira. Nekoč sem stala v vrsti v banki, pred menoj pa blazno nejevoljna gospa, ki je prek svojega nesramežljivega vampa godrnjala vsevprek. Podporo je dobila pri svojem takisto obilnem možu, jo iskala še pri meni, ki sem stala za njo, a ker sem servirala zgolj brezbrižni obraz, je sikala naprej tja nekam proti blagajničarkam.

Čez čas je vsa nervozna odšla po knjigo pritožb in ob glasnem komentiranju vanjo nakracala nekaj besed, se podpisala spodaj in jo ponudila še meni, da podkrepim zahtevo po krajšem čakanju. "Se boste podpisala?" je revsknila v neki kvazipravičniški drži boja malega človeka proti sistemu. "Ne," sem odvrnila ob običajnem polnasmešku. "Vi očitno radi stojite v vrsti!" je pribila rahlo ogorčeno. Pravzaprav res nimam težav z njimi. Vsaj ne takšnih, da bi stresala jezo povsod naokoli in še posebej nad gospodično za okencem, ki nima z vsem skupaj nič. Morda pa sem glede vrst le bolj uglašena z Britanci, ki tudi na avtobusni postaji prav pridno čakajo eden za drugim, da ne omenjamo Japoncev – ti so po prirojenem redu in disciplini prav neverjetni.

Pri nas se v vrsto raje postavljamo malo kaotično, zganjamo vik in krik, podpisujemo knjige pritožb in se vsakič znova pretvarjamo, kot da prvič stojimo v vrsti in smo povsem upravičeno pričakovali, da zadnjega dne v mesecu na banki ne bo prav nobene vrste. Če se vseeno ustvari, potem gre za kakšno osebno zaroto proti nam.

Oh, in vrsta, v kateri stojimo mi, se seveda vedno premika najpočasneje. Blagajničarki bo papirja v blagajni zmanjkalo ravno takrat, ko bomo pred njo stali mi, nekdo bo pozabil stehtati paprike in takrat, ko končno prilezemo do prvega mesta, smo uslužbenki ob povpraševanju po kartici zvestobe pripravljeni že prerezati vrat s prav to kartico. Ali pa se seveda normalno pozdravimo, oddelamo tako finančno transakcijo kot mali družbeni ritual in odidemo naprej svojo pot. Oboji bomo za isti postopek porabili enako časa, a zadnji verjetno veliko manj živcev.