V deželi gurmanov

Tudi tega, da se prehranjujem pretežno v menzi, si pravzaprav nisem mislila, dokler nisem tega napisala, a ne glede na to, kako zelo negurmansko to zveni, pet delovnih dni na teden pač ne laže glede povprečja. In z menzami v resnici ni prav nič narobe, so takšne in drugačne, pa tudi tiste, v katerih se urbane legende o petkovih menijih, ki so kažipot po ponudbi preteklega tedna, izkažejo za resnične. Ponovna uporaba hrane, ki ostane, sicer sploh ni napačna, tudi kakšnemu kiksu človek pogleda skozi prste (sploh če jih lahko kriviš za slabo organizacijo in verjetno zelo nizke proračune). Ampak menze te znajo resnično vzgojiti v pravega izbirčneža. Precej dobro začneš prepoznavati jedi, ki se jih je bolje ogniti, ne nazadnje je tudi čisto nedolžna zelenjava pogosto žrtev utopitve v olju. Ne, izbirčnost ni vedno slaba zadeva in za tistih slabih pet evrov se izplača tudi malo izuriti v njej. Človek pač mora zaščititi svoj chia semen in brezglutenskih živil vajen želodček. Ali nekaj takega. Želodci, odporni proti cedeviti Ker ima izbirčnost pravzaprav po krivici samo negativen prizvok, večina ljudi zase seveda trdi, da ni izbirčna. Še bolj predvidljivo je, da začnejo takoj za tem vsi po vrsti naštevati živila, ki jih ne jedo, ali pa jih jedo samo na primeren način ob primernem času. Saj veste, testenine morajo biti pirine, mleko velja samo, če je brez laktoze, jabolk pa raje sploh ne omenjajte, če niso olupljena v smeri urinega kazalca. Kdor nima izdelanih kulinaričnih preferenc zaradi lastnega okusa, jih ima zaradi alergije, ali pa mu določena hrana pač ne paše, spet drugim se je zaradi siljenja v otroštvu kaj zamerilo. Na primer solata, ki so jo v šolskih menzah utopili v kisu. Takrat, ko neplačniki še niso potrebovali alarma, ampak je "švercarje" iz jedilnice spodila kar kuharica sama. Takrat med mlatenjem ocvrtega kruha še nismo vedeli, da nam bodo leta pozneje za tipični slovenski zajtrk ponujali sveto trojico maslo, med, marmelada. Raje bi se priporočila za tisti tipični slovenski zajtrk, ki sem ga kot otrok jedla pri sorodnikih v kmečkem okolišu. Domač kruh (bel, ha!), namočen v mleko (domače, seveda, polnomastno in vse drugo), ali pa koruzni žganci v kislem mleku. Še zdaj sanjam o njih, pa sploh nisem prepričana, da so mi bili kot otroku všeč. Ker žganci pač ne zvenijo dobro, ko si otrok. Dobro je zvenela vikikrema. Jedla sem jo s prstom, po vsej verjetnosti umazanim, jogurt je šel v usta samo z izdatno porcijo sladkorja, cedevita pa z žlico – brez vode. Še čudno, da smo ob vseh teh e-jih sploh zrasli gor, ne da bi nam pognala še druga glava, kajne? Superhrana za superpotrošnike Zdaj nam na jogurte raje tiskajo napise, da so brez GSO, sladki piškoti so brez sladkorja, margarina niža holesterol v krvi in hrenovke imajo manj maščob. Večino drugega v našem nakupovalnem vozičku pa je kajpak bio, eko ali najraje kar oboje, saj bomo tako kupili več za višjo ceno. Ne nazadnje smo sredi 21. stoletja, v dobi neskončne izbire in inflacije gurmanov. Prosto po slovenski interpretaciji so to tisti, ki so pripravljeni zapraviti 4,90 evra za tapioko s sadjem in ki jim boš s primerno embalažo in imenom lahko tudi pokovko prodal kot gurmanski presežek. Vsi po vrsti se razglašamo za velike gurmane, kot da to pomeni, da veliko jemo, v resnici pa hočemo reči, da radi dobro jemo. Kdo pa ne? Predvsem pa radi jemo hrano, ki je videti lepo na Instagramu in ima spredaj predpono super. Ker se cenimo. Samo superhrana nas lahko nahrani na naši superpoti do superpopolnosti (na kateri pa nam seveda še najbolje uspeva preobrazba v superpotrošnika). Priznam, tudi sama nisem povsem ravnodušna do novodobnih cenovno zasoljenih prehrambnih izumov in rada se kdaj pa kdaj malo pasem po eko-bio ljubljanskih lokalih z mini avokadovimi sendviči in presnimi pitami. A tako te kot vse za Michelinovo zvezdico zrele afnarije vseeno takoj zamenjam za porcijo pečenega krompirja pri mami. Kadarkoli.