Tri zgodbe o praskanju državnega denarja

S tem spodkopava zaupanje vase in v krizi, ko so ljudje ves čas z eno nogo med vrati – da gredo na ulice ali da se umaknejo v tujino –, je to samomorilsko početje.

So te besede prehude? Prisluhnite trem zgodbam in razmislite. Dve sta na prvi pogled drobni, morda nepomembni in zaradi svoje posebnosti tudi ne takoj razumljivi. Če bi šlo le za to, bi morda lahko zamahnili z roko, češ, pri vsaki stvari se zgodi kak spodrsljaj. A če se mnogi vsak dan srečujemo z drobnimi državnimi potegavščinami, to niso več spodrsljaji, ampak globoko zakoreninjen način delovanja – sistem, ki ga je težko spremeniti in od katerega je odvisen odnos ljudi do svoje države.

Prva: Praskanje pri davkih

Nekatere davčne obveznosti, na primer poračun dohodnine, lahko plačate na obroke ali z odlogom. Postopek gre takole: dobite položnico za doplačilo z rokom 30 dni, zajamete sapo, napišete vlogo za obročno plačilo in jo oddate prek e-davkov ali po pošti. Davčni urad ima 30 dni časa, da o prošnji odloči. To pomeni, da na dan, ko bi morali položnico že plačati, verjetno še ne boste vedeli, ali vam je bilo plačilo na obroke odobreno. Kaj zdaj? Seveda si mislite, da lahko s plačilom počakate do odločitve o vaši prošnji. Če ste pri poračunu dohodnine prosili zgolj za plačilo na dva ali tri obroke, v bistvu ni razloga, da vam ne bi ugodili. Toda ko na primer čez 15 dni dobite odločbo, da lahko plačate na obroke, vam bodo za čas od takrat, ko je zapadla položnica (ki vam je zdaj ni treba plačati), do takrat, ko je bila napisana odločba o obročnem plačilu, zaračunali zamudne obresti. Zamudne! Kot da bi zamudili iz malomarnosti, čeprav ste za obročno plačilo zaprosili pred zapadlostjo dolga in na podlagi pravice, ki vam jo daje zakon.

Zadeva seveda nima nobene logike in gre preprosto za nov način nabiranja denarja, ki državi ne pripada. Če vprašate davčni urad, vam bodo rekli, da imajo za vse skupaj podlago v zakonu. Toda zakon o davčnem postopku pravi, da se pri obročnem plačilu fizičnim osebam za odloženi znesek davkov obračuna obrestna mera v višini enoletnega evriborja. Tudi spletno pojasnilo davčne uprave ne omenja nikakršnih zamudnih obresti. Razlika pa je ogromna: enoletni evribor je danes približno pol odstotka, zamudne obresti so 8,5 odstotka. Da, sedemnajstkrat previsoke obresti vam zaračunajo.

Vendar to še ni vse. Poznam ljudi, ki jim je davčni urad naredil davčno izvršbo že v času, ko se je še sam odločal, ali bi jim za isti dolg dovolil obročno odplačilo. Poznam tudi takšne, ki so zaradi neurejenih davčnih evidenc pomotoma prejeli položnico za nekaj deset evrov in so jo raje plačali, kot da bi se bodli z davkarijo brez posebnega upanja na uspeh. In še celo vrsto drugih primerov, ko se v državno blagajno mimogrede pobere kak evrček viška.

Zakaj je to tako pomembno? Ker spodkopava zaupanje ljudi v davčni urad in državo nasploh. Ko vidijo davkarje in carinike, kako družno zapirajo lokale in brskajo po njihovih papirjih, jih ne obide navdušenje nad tem, da bomo spet zgrabili kakšnega goljufa in dobili več denarja za naše skupne potrebe. Ne, prva misel vseh, ki imajo izkušnje, podobne opisanim, je, da država spet potrebuje denar in da je pač našla neko nemočno in ne preveč krivo žrtev – ker si tistih pravih prevarantov ne upa in ne zna lotiti. Tako se seveda ne da spodbujati davčne morale in zmanjšati sive ekonomije.

Druga: Praskanje pri prispevkih V ponedeljek je odstopil minister, čigar največji dosežek je bil izsiljeni dvig zdravstvenih prispevkov za nekatere skupine zavezancev. Državljanski listi, ki je opozarjala, da v času krize ne kaže preveč dvigovati obremenitev podjetnikov in gospodarstva, je očital, da zastopa interese lobijev. Čeprav je v resnici škoda, da nimamo več takšnih lobijev, ki se na trgu preživijo sami in ob tem še koga zaposlijo.

Iznajdljivost pri pobiranju zdravstvenih prispevkov ni od včeraj. Ste vedeli, da Zavod za zdravstveno zavarovanje že od leta 2009 brez zakonske osnove pošilja položnice za prispevke tudi lastnikom gospodarskih družb, ki niso polno zavarovani po kakšni drugi osnovi? In to tudi, če si niso nikoli izplačali dobička, če v družbi niso bili nikoli zaposleni ali od nje dobili kakšnih drugih dohodkov in celo če ima njihova družba izgubo. Zgolj zato, ker so družbeniki, tudi če od tega nimajo nobenih dohodkov, naj bi plačali zdravstvene prispevke.

Za našo zgodbo je pomembno, kako se je to sploh lahko zgodilo. Za pobiranje prispevkov zgolj na podlagi lastništva družb namreč do letošnjega oktobra, torej debela štiri leta, ni bilo nobene zakonske osnove. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju med zavezanci res navaja tudi lastnike družb, vendar določitev osnove prepušča pokojninskemu zakonu. Pokojninski zakon pa določa osnovo samo za tiste lastnike, ki so hkrati tudi poslovodje (logično, pokojnina je pravica iz dela in ne iz lastnine) in če njihova družba ustvari dobiček vsaj v višini minimalne plače. Zavodu za zdravstveno varstvo to ni bilo všeč, zato je njegova skupščina februarja 2009 spremenila Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja in določila, da postaneš zavezanec za zdravstvene prispevke že s tem, da se vpišeš v register kot družbenik neke družbe. Tako so zvito obšli zakon in omogočili pošiljanje položnic.

Ne verjamete, da je res tako? Preberite si obrazložitev 2. člena oktobra sprejetega interventnega zakona za zdravstvo. Tam predlagatelji odkritosrčno priznavajo, kako so se znašli in so na to še celo ponosni. Čeprav je že po ustavi jasno, da je davke in prispevke mogoče določati samo na podlagi zakona. Skupščina Zavoda za zdravstveno zavarovanje si je torej svojevoljno prilastila pristojnosti zakonodajalca, pa to ni nikogar zmotilo. Ko država potrebuje denar, ji je očitno dovoljeno vse, tudi kršenje osnovnih načel pravne države.

Najhuje je, da se s pobiranjem prispevkov mimo zakona in njihovim dvigovanjem zbira denar za zdravstveni sistem, ki je finančno popolnoma neučinkovit. V obrazložitvi interventnega zakona lahko preberemo, da je imel Zavod za zdravstveno varstvo lani 83 milijonov izgube in neporavnanih obveznosti. In to čeprav je med letoma 2009 in 2012 z različnimi ukrepi privarčeval 280 milijonov evrov in da je imel lani tudi 57 milijonov evrov več prihodkov kot leta 2009. Povedano na kratko: ob večjih prihodkih in velikih prihrankih se izguba iz leta v leto povečuje.

Ob tem se postavi nekaj logičnih vprašanj. Kam je izginila razlika med prihranki, višjimi prihodki in izgubo – 420 milijonov v štirih letih? Kaj sploh še počne gospod Fakin na čelu tega zavoda? Zakaj ni minister ukrepal proti tako očitnemu razmetavanju in zakaj ni odstopil že zdavnaj, če tega ni znal urediti? Predvsem pa, ali nas ima država res za tako neumne, da misli, da bomo ob tako očitnem zapravljanju denarja mirno plačevali višje prispevke in da bomo navdušeni nad impotentnim političnim jamranjem o lobijih in korupciji?

Tretja: Praskanje pri zadolževanju Janševi vladi so očitali brezglavo varčevanje, vlada Alenke Bratušek je očitno vlada brezglavega zadolževanja. V nekaj dneh po zadnji zadolžitvi je postalo jasno, da je bila vse prej kot dobro premišljena. Celotna izdaja obveznic je bila prodana enemu samemu kupcu, kar nas po nepotrebnem izpostavlja tveganju tržnih manipulacij, izsiljevanj in postranskih dogovorov. Država bo imetnikom obveznic naslednja tri leta plačevala 4,7-odstotne obresti, čeprav je tržni donos že v nekaj dneh padel na tri odstotke. Španija je isti teden triletne obveznice prodala z obrestno mero le dveh odstotkov – da, prav tista Španija, ki je lani dobila evropsko pomoč, kakršno Slovenija še vedno odklanja, ker hoče ohraniti videz suverenosti in sama višati davke, namesto da bi rezala stroške pod trojkinim diktatom.

Očitno gre tudi tu za logiko praskanja: ko država potrebuje denar, se zadolži, pa naj stane, kar hoče. Nekateri mediji so to brezglavost opazili in postavili prava vprašanja. Zakaj se je smiselno tako drago zadolžiti, če vlada trdi, da imamo denarja dovolj? Nam kaj prikriva glede stresnih testov ali drugih nujnih finančnih potreb? Je prodajo samo enemu kupcu res mogoče razlagati kot dokaz dostopa do trga? Kdo je skrivnostni kupec in ali smo mu razen vračila posojila obljubili še kaj? Vsa ta vprašanja so ostala brez zadovoljivih ali sploh kakršnihkoli odgovorov.

Minister Virant je prejšnji teden ponosno predstavljal zakon, ki naj bi krog zavezancev za informacije javnega značaja razširil na državna podjetja in omogočil tudi razkritje spornih bančnih kreditnih map. Žal mu ni padlo na pamet, da bi enako preglednost zahteval tudi od svojega kolega finančnega ministra in ga pozval, naj razkrije za državljane pomembne informacije o zadolžitvi. Še manj je pomislil, da bi za mnenje o resnih očitkih glede te zadolžitve zaprosil računsko sodišče.

Skratka, če boste decembra uredili cvetlični aranžma za proslavo v kakšnem državnem podjetju ali če se boste po neumnosti preveč zadolžili pri državni banki in bo vaše posojilo postalo nasedla terjatev, bodo o tem lahko naslednji dan pisali vsi časopisi, ker je to menda v javnem interesu. Ko pa vas finančni minister zadolži za milijardo in pol, naj pa vas to prav nič ne briga.

Se vam še vedno zdi, da sem v uvodu uporabil pretežke besede?