Ta veseli dan ali gremo na v(m)olitve

Gremo Kljub nedelji se neposredno iz cerkve, restavracije ali postelje vseeno odpravimo na zapovedano volišče. To je običajno nek na pol plesniv prostor v bližnji šoli ali občinski zgradbi, ki nazorno dokazuje, kako daleč smo prišli. Digitalizacija volitev je zgolj svetlobna leta oddaljen privid, ki preseka obvezni drevesni genocid analognega glasovanja.

Žur na volišču Biti član volilne komisije je nedvomno velika čast, a kaj, ko stranke vanje vedno postavijo najbolj anemične duše. Strast in žar, s katerima opravljajo svojo patriotsko dolžnost, se lahko primerja le z ekstatičnim sodelovanjem moškega občinstva na koncertu Oliverja Dragojevića. Ne glede na to, da gre za resno zadevo, bi si človek včasih želel malce animacije. Tako pa vse skupaj deluje, kot da bo za komisijo potrebna reanimacija.

Plonkanje prepovedano Voliš lahko le s predložitvijo veljavnega osebnega dokumenta. Omenjeni hiperaktivni komisarji se pri legitimaciji nedvomno potrudijo. A bolje bi bilo, če bi volitve izpeljali cariniki, ki bi zadevo izpeljali hitreje - s standardnim hitrim vratnim gibom bi nas spustili v intimno atmosfero volilne škatle.

Ob pogledu na ta briljantni kos začasnega volilnega pohištva ne vem, kaj naj si mislim. Je zaprt, ker nas imajo za tako zabite in ne želijo, da bi nam kaj ukradlo pozornost v teh treh urah, ko obkrožujemo eno od številk? Ali pa si želijo preprečiti, da bi še naprej razvijali svojo prepisovalno navado iz šolskih let? Mnogi se bržkone sprašujejo, ali bo njihov glas uspel, če bo dovolj temeljito obkrožen za pozitivno oceno.

Pomembno, da si proti Dejstvo je, da v Sloveniji volimo tako, kot se v Bosni poročajo. Ne za nekoga oziroma z nekom, temveč proti nekomu. To je bolj učinkovito, saj je sovražnik mojega sovražnika vedno moj prijatelj. Že pri samem aktu oddaje glasu je tako vidna naša konstruktivna nrav, ki pa se nato le še stopnjuje. Nato pa se usedemo pred televizijo in gledamo, kako točne so bile predvolilne ankete. To je po mnenju ameriškega komika in pisca govorov za predsednika Forda Roberta Orbena namreč edini razlog, zakaj sploh odidemo na volišče.

Tavanje v temi Izbira kandidata je zahtevno početje. List s kandidati je vidno ušel iz likovnega pouka, na njem pa so lepo stiskani logotipi strank in spremno imena kandidatov. Za mnoga od imen nikoli nismo slišali in tudi po volitvah ne bomo. Morda sem nor, a Brazilci so leta 2010 vsaj vedeli, koga volijo. Nepismen klovn po imenu Grumpy (slovensko Tečnoba) se je prebil v kongres s preprostim, a bržkone iskrenim sloganom :"Ne vem, kaj kongresniki počnejo, a če boste glasovali zame, vam bom povedal."

Naj zmaga najboljši, a kaj, ko ta nikoli ne kandidira Oddaja volilnega glasu je legitimacija pritoževanja, ki sledi. Brez te patriotske ekstaze se odpovemo pravici do tarnanja, ki nam sicer pride zelo naravno, skoraj nagonsko. Naj zmaga najboljši, a kaj, ko ta nikoli ne kandidira, kot je dejal ameriški komik Will Rogers.