Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Petek,
14. 11. 2014,
20.19

Osveženo pred

6 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Petek, 14. 11. 2014, 20.19

6 let, 7 mesecev

Strah pred lastno senco

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2
Vse se je začelo z zbiranjem informacij za članek po lokalnih trgovskih verigah.

Prva sogovornica je po prijetnem pogovoru po elektronski pošti odgovorila, da mora, preden karkoli stori, počakati na direktorja. A kar je na prvi pogled delovalo kot izjema ali celo upravičeno udejanjanje strožjih organizacijskih pravil, se je izkazalo za zlato pravilo pri pogovorih tako s trgovci kot vsemi poznejšimi sogovorniki v obeh sektorjih. A povod za članek je bil odziv urada za varstvo konkurence, kjer je sogovornica takoj po uvodnem predstavitvenem stavku in brez vprašanja odvrnila, da "ne bo nič, ker ni direktorja". Enake razmere v obeh sektorjih Odgovor, ki je segel prek meja panog, starostne skupine in spola, nedvoumno sporoča, da – tudi ko gre za tako banalno stvar, kot je posredovanje javno dostopnih informacij – v določenih primerih zaposleni v Sloveniji zmrznejo kot divjad v soju žarometov. In če se je večina pogovorov končala s preložitvijo odgovornosti na direktorja, si lahko samo predstavljajmo, kako je šele v državnih organizacijah, kjer je hierarhija izrazito vertikalna, pravila pa precej strožja. Kdor dela, greši Vodilo, ki podpira zgoraj opisano vedenje, je preprosto: "Če ne naredim nič (in ne sprejmem odgovornosti), ne morem storiti napake, zato je bolje, da ne naredim nič in počakam na nekoga, ki bo to (sprejel odgovornost) storil namesto mene." A to načelo, ki sicer daje privid varnosti, je dolgoročno usodno, saj onemogoča učenje in kakršnokoli napredovanje. Kot je lepo povzel George Bernard Shaw: "Življenje, polno napak, ni le bolj častno, temveč tudi precej bolj koristno kot življenje v brezdelju." Samoiniciativnost je velikanska floskula A izgovarjanje na nevidne in vsaj v nekaterih primerih tudi namišljene direktorje (ki imajo vedno tudi svoje direktorje) pri vsaki malenkosti, ki terja razmislek in lastno držo, v praksi pomeni vsaj naslednje: • izogibanje odgovornosti in popolno odsotnost zmožnosti odločanja, • razpisi za delovna mesta, ki vedno zahtevajo samoiniciativnega človeka, so popolna farsa, • ogromno ljudi zaseda delovna mesta, na katerih ne le, da ne počnejo nič koristnega, temveč zgolj podaljšujejo trajanje postopkov, • poslovanje v tej državi je velika kolektivna vaja iz netransparentnosti, tudi najbanalnejši (in celo javno dostopni) podatki pa so skrbno varovana skrivnost. Pomeni tudi, da se ljudje bojijo vsakršne, še tako minimalne kritike, ki se ji po mnenju pokojnega ameriškega novinarja Kina Hubbarda "preprosto izognemo, če ne rečemo nič, ne storimo nič in nismo nič". A delati nič ni tako lahko, kot se zdi, saj kot je dejal komik Leslie Nielsen, "nikoli ne vemo, kdaj smo na koncu". Mnenje avtoritete V lovu za resnico je avtorja zanimalo, ali gre za slovensko posebnost, kjer je najbrž največji strokovnjak Miha Mazzini. Povedal je, da "gre za kombinacijo več dejavnikov. Prva dva sta splošna, tretji je značilen za majhne družbe: a) avtoritarna zgodovina (Tu lahko odloča samo šef, podrejeni le izvajajo ukaze. Če jih ni, lahko mirno počivajo.), b) kadrovanje po politični liniji (Tu ne odloča niti šef, ker je tako ali tako politično nameščen, torej mora čakati na mnenje svojega botra.), c) v deželi, kjer vsak pozna vsakega, ne smemo storiti ničesar, da se ne bi komu zamerili. Najlažje je torej, da ne storimo nič." Ni je vlade, ki preseže to kulturo Miselni izlet od "čakanja na direktorja", ki v spomin prikliče serijo Bolji život, do teme konkurenčnosti slovenskega gospodarstva ni daleč. Kako je lahko država, kjer med zaposlenimi na vseh stopnjah vlada strah pred lastno senco, konkurenčna? Kako daleč je od tu do drznosti, ki je ena od osebnih značilnosti, nujnih pri nastopanju na današnjem trgu (ne glede na panogo)? Peter Drucker, avtoriteta menedžmenta, je slavno dejal, da "kultura poje strategijo za zajtrk". Ni ga vladnega programa, ki preživi našo kulturo. In medtem ko se sprašujem, ali ti ljudje vsaj toaleto obiščejo brez odobritve (ali spremstva) direktorja, prav ti ljudje brez slabe vesti, še manj pa strahu v službenem času hodijo na kave, v trgovine in urejajo vrsto zasebnih zadev. Če bi jih na to opomnil direktor, pa bi se na ves glas začeli dreti: "MOBING!"

Ne spreglejte