Sto let star kino in Johnny English 2

Nekatera gradbišča so v Ljubljani skoraj sama po sebi umevna. Recesija gor ali dol – sploh ne spomnim se več, kako je bila videti Dalmatinova brez tiste luknje med hišami, kjer je bila včasih avtobusna postaja, tudi luknja pri Severnih vratih kar ostaja. Kaj se dogaja z Devetko, ne vem, kako je bil videti Šumi, pa se sploh ne spomnim več. Bližnja avtobusna postaja ostaja neko pribežališče sredi desk, do katerega je pravzaprav težko priti, planke in na njih reklamni plakati pa postajajo stalni obraz mesta. Če dobro pomislim, se mi zdi, da se celo spomnim, kako je bil videti Šumi. Verjetno se mi samo zdi. A zelo dobro se spomnim, da so ob rušenju Šumija na njegovem mestu napovedovali gradnjo poslovno-stanovanjskega centra (ja, še enega) z manjšim multikinom (ja, še enim). Vmes so prišli recesija in naraščanje nalaganja filmov z interneta ter posledični upad obiskovalcev hladnih in brezosebnih multipleksov, zato je tudi načrt za gradnjo skupka dvoran v središču mesta ostal pozabljen, mestne kinodvorane pa so vseeno umirale. Tudi mala Kompas, kjer sem gledala Žametne noči in ob trenutkih tišine poslušala zvoke iz lokala tik pred vrati, pa večja Union, kjer sem gledala Lepoto po ameriško na prvem ali drugem zmenku razmerja, ki se potem ni zares začelo. Union mi tako ali tako nikoli ni bil pretirano pri srcu. Od vseh dvoran mi je bila od nekdaj najbolj prijetna Komuna. Morda zato, ker je res povsem v centru ali ker je okence za prodajo vstopnic praktično na ulici. Morda zaradi Vivaldija, ki so ga vrteli pred programom in za katerega slišim, da je še vedno na sporedu. Pa plezanje po klančini na plano po koncu filma. Ko so zaprli Komuno, sem bila zato precej nejevoljna. Vič mi ni nikoli prirasel k srcu in tudi program se ni kaj preveč trudil, da bi simpatije obrnil sebi v prid. Na začetku so še nekaj zatrjevali, da bodo skrbeli za takšne in drugačne filmske apetite, a verjetno je bilo vsakomur jasno, da je bil glavni kriterij za izbiro filmov samo število kopij, prave programske usmeritve pa nobene. Zamujena priložnost.

Zamujena priložnost pa bo očitno tudi Kino Komuna, ki so ga znova odprli prav pred enim mesecem. Menda so ga prenovili; zeleni stoli in pikčaste stene so še vedno isti, verjetno ima tudi stranišče še vedno tisto nehvaležno modro luč. Nekoliko spremenjeno podobo ima samo bar nad kinom, medtem ko so vitrine okoli njega dobile nove plakate. Veliki diktator, V vrtincu, Casablanca, nad šankom same stare zvezde, Grace Kelly, Marlene Dietrich, Fred Astaire … Je bil nekdo zadet, ko je opremljal lokal in vitrine pred njim ali ko je izbiral program za kino? Na vratih prodajalke vstopnic si v objem padata Scarlett in Rhett, zraven njiju pa plakat za film Johnny English. Resno? Otvoritveni film mestnega kina s stoletno tradicijo je bil Johnny English? Pardon, še bolje, Johnny English 2!

Če bi počakali še dva tedna, bi bil vtis morda boljši, saj bi lahko Komuno odprli s slovenskim filmom Lahko noč, gospodična. Vsekakor bi ta kombinacija v ustih pustila boljši okus kot povprečna instant komedija, primerna ravno za multipleks in ogled med zobanjem pokovke, srebanjem kokakole in ne preveč tihim šepetanjem. Ne, nekomu se je dejansko zdelo pametno, da za uvodni film najstarejšega mestnega kina zbere Johnnyja Englisha. Dvojko. Obenem predstavniki Koloseja hitijo zatrjevati, kako Komuna "ne bo zgolj prevzela programa Kinokluba Vič" (čakajte, Vič je imel program?), pač pa bodo v kinu "skušali prikazovati presek med hollywoodskimi uspešnicami in filmi, namenjenimi urbani mestni publiki". Johnny English 2 ni ne hollywoodska uspešnica, ne film, namenjen "urbani mestni publiki", karkoli si že predstavljajo pod tem pojmom. Johnny English 2 je poletno mašilo in x-film za ozadje, medtem ko se greš v kino mečkat s punco ali fantom. No, morda pa mladoletni parčki brez avta, ki klopco v parku pozimi zamenjajo za sedeže v kinu, sodijo med to "urbano mestno publiko".

Oprostite, ampak Johnny English 2 za premierni film takšnega kina je malodane norčevanje iz mestnih gledalcev. Ti so, na primer, za svojega že davno vzeli "pravi" mestni kino, Kinodvor, kjer je programska usmeritev jasna, njihova ekipa pa je očitno dovolj pametna, da poskrbi tudi za otroke in upokojence. Njihov abonma za starejše je bil tik pred začetkom sezone skoraj razprodan, Kolosej pa še vedno ponuja le štiri abonmaje z ne ravno raznoliko izbiro – za otroke risanke, za najstnike pofl filme, tistim nad 15 letom (širok razpon, kajne?) so namenili menda nekoliko zahtevnejše filme, abonma za zaljubljence pa prinaša obilo romantičnih komedij. Oh, in vsi seveda predstave ponujajo le v multipleksu na obrobju mesta. Medtem ko Kinodvor tako uspešno polni dvorano s programom za starejše, Kolosej še vedno ne ve, da starejši hodijo v kino in da bi morda raje obiskali Komuno kot Javna skladišča.

Tretja mestna kinodvorana za polno življenje ne bi potrebovala veliko, ampak za začetek vsaj jasno programsko usmeritev in dejanski posluh za mestno občinstvo. Žalosti me zamujena priložnost, ki je res ni tako težko prepoznati, a vseeno sem prepričana, da bo Komuna našla kakšen film tudi zame. In ne samo med Liffom. Saj gledam tudi hollywoodske filme, pravzaprav pogosto, ampak, prosim, Johnny English 2 je s svojim petim tednom na rednem sporedu resnično presegel gostoljubje. Za slab obisk bodo pa verjetno spet krivi pirati ...