Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Ponedeljek,
20. 10. 2014,
10.11

Osveženo pred

8 let, 4 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

posel pogreb

Ponedeljek, 20. 10. 2014, 10.11

8 let, 4 mesece

Smrtno resen posel

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2
Nedavno sem po dolgem času obiskal pokopališče. Obisk zadnjega počivališča nas vedno popelje v območje računanja na pamet, vedno pa so tu tudi čustva, ki zameglijo dejstvo, da je smrt velik posel.

Neuničljiv poslovni model Živa resnica – pokopališče ima najbrž najbolj gotov in donosen poslovni model. Je trajen – razen če ljudje nenadoma končajo to (za vse preživele) nadležno in drago prakso umiranja.

Investicija v delnico pogrebnega zavoda je tako brez tveganj kot vložek v eno od multinacionalk, ki izdeluje britvice in tampone – kjer je proizvod oz. storitev vezana na naravni cikel oz. pojav, je poslovni uspeh zagotovljen.

Vrednostna veriga, dolga kot vrsta žalujočih Vrednostna veriga (po)smrtnega posla je dolga kot kolona žalujočih na zadnjem slovesu princese Diane. Vključuje najmanj cvetličarje, kamnoseke, aranžerje, gostince, izdelovalce krst, okvirjev, žar in celo časopise, ki (resda vse redkeje, a vseeno) tiste, ki začnejo brati časopis na zadnji stran, zamorijo že na začetku (preostale pa na koncu, potem ko so jih aktualne politične vesti že dobro preparirale).

Nerazsodnost Nekako se ob smrti bližnjih vedemo podobno kot ob rojstvu svojih otrok. Noben otroški voziček ali drug kos (pre)nujne opreme ni predrag ali preveč nepotreben, da vanj ne bi vložili zadnjega centa. Nič čudnega, saj ob obeh dogodkih nisi povsem priseben in/ali trezen. Seveda umrlim tudi na drugi strani privoščimo največ – najmanj pa sijočo in mehko žametno obloženo krsto, ki je nikoli več ne bo videl nihče.

Tudi vložek v nepremičnino nam tako kot ob rojstvu tudi ob smrti skorajda ne uide. Ta je zaradi pomanjkanja prostora vse dražja (in skoraj po pravilu najemnega tipa), na ljubljanskih Žalah pa najemnine segajo od 20 do 207 evrov. Kot bi rekel ljubljanski župan: "Lokacija, lokacija, lokacija." Prednost posmrtnih nepremičnin je dvojna – so bistveno cenejše kot v času življenja in vseeno ti je, kdo je sosed. 

Seveda, saj so načeloma vsi precej umirjeni in kršitve javnega reda in miru praviloma povzročajo živeči obiskovalci. Še vedno se namreč precej pogosto ljudje na Žale odpravijo "gledat lučke" – kot da gre za sprehod mimo Mačka. Nekateri to počno celo v paru, čeprav se bojim pomisliti, kje se konča zmenek, ki se začne na pokopališču.

Posel je posel Najemna pogodba za grob kaže na surovo povezanost smrti in posla. Pogodba je sklenjena za nedoločen čas, a za najmanj deset let – kdo se namerava po smrti seliti, ostaja skrivnost. Na Žalah so celo tako prijazni, da vzamejo plačilo za do 20 let vnaprej. Predhodni odstop od pogodbe veleva kazen, poplačilo razlike do zgoraj navedene minimalne dobe.

Najemodajalec – beri Žale – lahko v primeru neplačevanja grob odstopi drugemu, pogodba pa – pravzaprav ironično – preneha tudi v primeru smrti najemnika (kar ga popelje v status posmrtnega brezdomca). Če je ta oseba plačala najemnino za 20 let vnaprej in prej odšla v večnost, predvidoma zaslužijo Žale (in to dvakrat, saj prostor oddajo naprej). Po morebitni deložaciji (dobesedno) iz lastnega groba sledi selitev na skupinski grob oz. rahljanje bližnje prsti z ostanki ostankov – pepelom.

Preskok v digitalno dobo Vsi prihodki iz tega zagotovljenega posla so Žalam omogočili tudi vstop v digitalno dobo. Na spletni strani ponujajo iskalnik grobov, pred časom pa so mobilnim uporabnikom ponudili tudi aplikacijo (mobilni vodik) za oba priljubljena operacijska sistema. Ta naj bi uporabnikom po njihovih besedah "popestrila vsakdanje sprehode".

Sem privrženec tega, da je grobove treba obiskovati, če ne drugače, zato, da sestopimo z odra ter se zavemo svoje minljivosti in nepomembnosti svojih težav. A kdorkoli, ki med grobovi izvaja "vsakdanje sprehode" (in tam ni redno zaposlen), ima večje težave kot to, da sprehodi niso dovolj pestri.

Ne spreglejte