Pregovorna zadržanost

Kdaj stereotipi postanejo izgovori? Saj poznate tisti najbolj znani izhod v sili, ki se sklicuje na "fovšijo", kadarkoli imamo na koncu jezika karkoli drugega, razen pohvale. Mislim, da smo za ta stereotip najbolj hvaležni (in ga tudi najbolj podpiramo) Slovenci sami, saj je odličen izgovor za marsikaj. Vaša prijateljica ne mara vašega fanta, ker je narkoman in babjek? Zagotovo je zgolj ljubosumna. Vam ni všeč "novi poletni hit" Saše Lendero? Samo zavidate. Pa sami posnemite kaj podobnega in boste videli, da je težko. Če je težko, pomeni, da smo vložili nekaj truda, in če smo vložili nekaj truda, potem smo avtomatično izpolnili vse potrebne obrazce za pohvale.

Včasih je za avtomatično pridobljen ugled dovolj tudi to, da stopimo čez meje svoje države – kdorkoli je kdajkoli v tujini preživel omembe vredno dolžino časa (torej dlje od povprečnih počitnic), je avtomatično doživel več, je bolj "odprt" in na sploh po preizkušnji na globalni igralni plošči vreden več od drugih, ki ostajajo doma, pa tudi če je iz šahovnice izpadel v prvi potezi. Glede na šale, v katerih na več področjih že nekaj časa visi Slovenija, je pravzaprav zanimivo, da se nam ne zdi najbolj zavidanja vreden tisti, ki je uspel doma. Preživeti štiričlansko družino s plačo, ki ne dosega povprečja, na primer.

Pred dnevi sem brala zanimiv članek o budistični nuni slovenskega rodu, ki je to, da se v njeno obrito glavo in rdečo haljo v domačem kraju ne vtakne nihče, razložila s "pregovorno zadržanostjo Slovencev". Smešno, kateregakoli turista povprašate za mnenje o Slovencih, zadržanost ne bo nikoli med naborom besed; vedno nas bodo označili za prijazne, včasih pa celo za odprte. Vem, malo tudi božajo naš ego, a vseeno. Mnenje tujine je pa tako ali tako nekaj, kar postavljamo precej visoko na seznamu vrednostnih točk.

Ta "pregovorna zadržanost" seveda smrdi kot še en od izgovorov, ki si jih serviramo v rednih dozah. Nedavno je po več mestih v Sloveniji potekal festival poulične umetnosti Ana Desetnica, kjer je bilo te menda pregovorne zadržanosti bore malo. Nastopajoči so svoje točke izvedli ob izdatni pomoči občinstva, pridno smo se javljali za sodelovanje in znova dokazali, da smo precej ubogljivo občinstvo. To sem namreč slišala že večkrat in nastopajoči nas redno hvalijo, da razumemo, kaj hoče izvajalec od nas. In to ne le takrat, ko smo podkrepljeni z alkoholom ali z infuzijo priklopljeni na aktivio.

Kot občinstvo nikoli ne razočaramo tudi s hvaležnim ploskanjem na ukaz. Ne vem sicer, kako je drugod, a Slovenci res radi ploskamo. Na koncu kakšne odlične predstave v Cankarjevem domu, ko se gospodi mudi do svojega avtomobila, tega sicer včasih ne bi opazili, a vseeno si ne predstavljam okoliščin, v katerih bi povabilo k aplavzu izzvenelo v prazno. Ne nazadnje nas vsi voditelji dresirajo že od malega, "en aplavz, prosim" je obvezni del vsake oddaje ali dogodka z občinstvom. Le kako bi se lahko uprli priučenim ritualom? Včasih ploskamo tudi brez poziva; dajte Lukasa Zuschlaga v katerokoli predstavo in po katerikoli solo točki bo zagotovo dobil aplavz, ne glede na njegovo umestnost. Pa naj še kdo reče, da je Slovence težko navdušiti …

Prijatelj je zadnjič delil svoj vtis, da se mu zdijo ljudje (v Sloveniji) dostopnejši. Jaz sem seveda malo krivila vpliv vremena, malo pa vpliv preprostega dejstva, da je vse odvisno od tvoje lastne naravnanosti. Ko človek opazuje ljudi, ki jih ogovarja poulični prodajalec Kraljev ulice, se mu zdi, da živi v zombificiranem svetu. Prodajalec pa hodi dalje in se ne pusti motiti, nič kaj zadržano ponuja časnik in vsakega nagovori z dobro mero navdušenja. Ko pride do mene, mu poleg dveh evrov podarim še širok nasmeh in dodam kamenček k mozaiku prijaznejše družbe.