Pravica in dolžnost prebivalca mesta Goge

Ker gre hkrati tudi za najbolj verno članico družine, lahko trikrat ugibate, kakšna so bila navodila. Dvomim, da kdo dejansko upošteva te neuradne napotke, a vseeno je tako že, odkar pomnim, tako kot me od nekdaj sprašuje, ali sem bila v nedeljo pri maši. Ko smo bili otroci majhni, izbire ni bilo, a kljub temu smo jo imeli med vsemi tetkami najraje. Bila je prijazna in nikoli se ni jezila na nas. Glede vere in politike se pač pozneje nikoli nismo strinjali, ampak to tako ali tako nista najbolj privlačni temi za pogovor. Vernikom v resnici kar malo zavidam, ne glede na to, v kaj verujejo, v enega izmed bogov, v bolj razvita bitja iz prostranega vesolja, v to, da bo ljubezen na koncu premagala vse, ali da bo čez eno leto konec sveta in bo treba spet s čolni na Šmarko. Vera izloči dvom in zoži manevrski prostor za razpravo ter v življenje vnese neko logiko. Odločitve so lažje, ker so skladne z verovanjem, in veliko jih je prepuščenih nečemu "višjemu", pa če gre za boga, guruja ali politični kult osebnosti. Zato tudi moja tetka že ve, koga bo volila – ker je izbira logična. Ni prostora za razpravo. Če ni vredno glasu, ni vredno razprave Hkrati tudi ni vprašanje, ali bo glas oddala ali ne, to je vendar njena dolžnost. Kot na svojo pravico in dolžnost sem na udeležbo na volitvah in referendumih gledala tudi jaz, ampak v zadnjih mesecih, morda letih, se moje mnenje malo … ukrivlja. Ali izkrivlja, kaj pa vem. Vedno sem zagovarjala stališče, da moraš možnost glasovanja izkoristiti, da je vsak glas pomemben in da pasivneži nimajo pravice do pritoževanja. Enako preprosta logika kot na primer pri Evroviziji: če si imel priložnost glasovati, pa se ti je vse skupaj zdelo preveč bedasto in nevredno tvojega glasu, zakaj zdaj viješ roke nad zmagovalcem? Ni bilo vredno glasu, torej ni vredno razprave. In ko smo že ravno pri razpravah, tudi teh obveznih spremljevalk predvolilnih obdobij sem se precej naposlušala. V zadnjih dveh letih, najverjetneje tam nekje po razpravah o družinskem zakoniku, sem razvila pravi odpor do raznih soočenj in srečanj. Odprte razprave naj bi ljudi izobrazile, nam predstavile različne možnosti, za in proti, ampak v resnici nam prej predstavljajo male (ali velike) bizarnosti ter nam predvsem vzamejo upanje. Moje vztrajno plahni (če ga sploh še je kaj). Podpora najmanjšemu zlu Odkar sem polnoletna, sem se udeležila prav vseh volitev in referendumov, razen tistega o Slovenskih železnicah, ker ga sploh nisem razumela in se mi je zdelo trapasto, da je to sploh referendumsko vprašanje. Trapastih referendumskih vprašanj je bilo sicer veliko, takšnih, ki sploh ne bi smeli biti prepuščeni glasovanju državljanov, pa še več, a ponavadi sem bila pri njih vsaj povsem prepričana v možnost, ki sem jo obkrožila. Z argumenti in vsem. Večje težave imam z volitvami. V več kot desetih letih volilne pravice se mi zdi, da niti enkrat nisem volila za, ampak vedno proti. Nikoli ni bilo izbire, ki bi jo resnično podpirala, vedno pa mi je precej jasno, katero podpiram najmanj. Žalostno. Podoben primer so evropske volitve. Zadnje dni me med čakanjem na avtobus spremljajo samozavestni, razmišljujoči in sproščeni obrazi Evropejcev, ki vzneseni čakajo volitve v Evropski parlament, ker bodo lahko odločali o pomembnih stvareh. Sanjsko. Zelo me veseli, da se je v evropski vreči našlo dovolj denarja za motiviranje volivcev s pomočjo oglasnih panojev, ampak dvomim, da bodo kaj spremenili. Slovenski volivci bomo najverjetneje znova ostali precej neaktivni, tako kot so precej neaktivni naši poslanci v EP. 25. maja bi vsi skupaj raje negovali iluzijo preteklosti, dan mladosti, kot pa iluzijo odločanja o prihodnosti. Dogodek v mestu Gogi Dvomim, da se bo kaj spremenilo. Vem, da je moja vdanost v usodo kontraproduktivna. Vem, da je to hkrati glavna napaka slovenskega volilnega telesa. In malo mi je žal, da dvomim tudi o uspehu Piratske stranke ali kandidatih projekta Sanjska služba, ker bi našim bolj izpostavljenim kandidatom (in obrazom, ki jih na enih ali drugih stolčkih gledam že vrsto let) res privoščila eno klofuto. Metaforično, seveda. Okej, recimo raje hladen tuš. Streznitev. Karkoli. Tisti dogodek v mestu Gogi, ki ga vsi nenehno čakamo in ne dočakamo. Samo isti predvidljivi obrazi ob oknih, ki gledajo vedno isto procesijo. Nasmehni se in pomahaj. Ampak verjetno bom kljub temu spet šla na volitve, ker se tako počutim za odtenek bolj aktivna državljanka kot sicer (ne glede na lažnost tega občutka), in spet bom izbrala tisto, kar se mi zdi najmanj slabo. Ne bom se počutila zmagoslavno kot ljudje na plakatih za evropske volitve in zvečer ne bom stiskala pesti v upanju na meni najbolj všečen izid, še manj pa se bom v naslednjih štirih letih nadejala velikih sprememb, kupa odmevnih aktivnosti in drznih odločitev, ki se bodo zapisale v zgodovino človeštva. Opravičujem se za svoj pesimizem, ampak hej, po drugi strani pa bo vsaj osem Slovencev gmotno zelo dobro preskrbljenih. Tudi to je nekaj. Navijamo za naše, pa to.