Poštne avanture

Pošta je pošta. Brez izjeme. Vse poštne poslovalnice imajo skupno lastnost – v njih je, kot pri zdravniku, vedno vrsta, delujočih okenc za naše najnujnejše opravilo pa je vedno premalo. Splošno okence, ki je namenjeno vsem, pa ponavadi krasi zgovorna tablica ZAPRTO. A to ne pomeni, da je na pošti dolgčas, saj ni boljšega razvedrila kot klasična radovednost, koga je doletela modra kuverta in kakšno nečednost je posameznik v vrsti pred nami zagrešil. Modra kuverta je najučinkovitejše orodje državnega aparata za stigmatizacijo – takoj za nalepko za parkirišče za invalide (ki je tudi modra). Jasen signal Modra kuverta redko pomeni dobro novico, saj ponavadi signalizira dolg (do države, seveda), potrdilo o kakšnem ustvarjalnem prometnem dosežku ali pa gre za vavčer za začasno selitev v istospolno in bolj varovano okolje, kjer so spet vzor nekateri lokalni politični obrazi. A po preživetem čakanju v vrsti se pot do omenjene kuverte šele dobro začne, saj nas z veliko gotovostjo zaustavi pleksisteklo. Pošta in drugi uradi so pravzaprav obrnjena različica živalskega vrta, kjer so živali na zunanji strani (hranjenje teh pa je prav tako prepovedano). Redni člani zasedbe Ob tej strelni lini se vedno najde tudi kakšen vidni član netehnične stroke, ki je prepričan, da bo njegovemu paketu, velikemu meter krat meter, uspelo prepotovati ozek prehod v poštno svetišče za pleksisteklom. Temu pogosto dela družbo kakšen nadobudnež, ki je v prepričanosti o svojem lotodobitku že rezerviral enosmerno vozovnico za Bahame, do sanjskega potovanja pa se kratkočasi z maničnim izpolnjevanjem listkov za loto. Previdnost je mati modrosti Nato sledi postopek – poštna uslužbenka (te so najbrž res navajene vsega hudega) na policah, ki so urejene kot ženska torbica, najprej išče vaš dobitek. A preden vam ga zaupa, se morate legitimirati. Seveda, saj se je v Sloveniji viralno razširil adrenalinski hobi naključnega dvigovanja tujih modrih kuvert, posebej takih, ki za seboj potegnejo stroške (torej vseh). Previdnost ni odveč. V popoln posmeh digitalni dobi identifikaciji na uide A3-format poštne evidence, ki pa je tako debel, da najbrž združuje zapis vseh prevzemov pošiljk od leta 1890. Vrhunec Vrhunec pa je seveda dosledno in neizpodbitno ugotavljanje, da res pripadate človeški rasi. To, kar ni uspelo profesorici v 3. razredu, vas zdaj skuša naučiti država – napisati dan in mesec z besedo. Morda se kakšen od "poštnih odlaševalcev" iz naših političnih logov prav zato izogiba obisku pošte ob koncu meseca, saj datumsko klobaso stežka stisne tudi povsem pismen državljan. Bolje, da kuverta sama pride v nabiralnik, kot da se na pošti posmehljivo čudijo našemu znanju maternega jezika, kajne?