Policijska akademija 2

Iz neznanih in težko razumljivih motivov je pripravila tiskovno konferenco z na videz nevtralnim "poročanjem" o tem, kaj trenutno mislijo in delajo v povezavi s primerom Radan.

Med na videz nevtralnim razglabljanjem o svoji kriminalistični avtopoetiki so vrgli v javnost tudi šokantno številko o morebitnih sedmih umorih in, logično, izzvali histerijo – potem pa stisnili rep med noge, kot da je policijska izjava o sedmih umorih enako neobvezujoča, kot bi jo izrekel anonimnež za šankom po treh pivih.

To si je lahko privoščila socialistična policija Kot da policiji ni jasno, da leta 2015 v informacijski družbi uradni organ v javnost ne more lansirati vesti o sedmih serijskih umorih brez konkretnih opisov o načinih, okoliščinah, vpletenih, kraju, času in dostopnih dokazih za vsakega posebej.

To si je pred pol stoletja lahko privoščila socialistična policija, pa tudi kapitalistična takrat ni bila veliko boljša, saj se je lahko skrivala za zaroto hladne vojne.

A zdaj smo leta 2015 in nedavno smo opazovali primer nemškega pilota, ki je raztreščil letalo v gori – preiskovalci so javnost skupaj z oblastmi in letalsko družbo skoraj "on-line" obveščali o vsem, kar so sproti dognali, in primer kljub tragediji sklenili s splošnim občutkom zaupanja v sistem varnosti in nadzora. Kako pa je to v Sloveniji?

Samo malo so si olajšali dušo Pri nas pa policija brez jasnega razloga, utemeljitve in smisla izvrže nek namig, ki spaničari vso Slovenijo, potem pa – nič. Samo malo so si olajšali dušo o tem, kaj delajo, ko ne počivajo.

In ob tem je imela policija neverjetno srečo, da je bil odziv vodstva UKC na njene namige še bolj bedast, nespreten in paničen. Če bi bil v UKC kak normalen vodja, ki se ne bi zgolj bal za svojo rit, bi policiji preprosto zabrusil, naj ne čvekajo neumnosti in naj ne delajo panike brez utemeljitve, kajti normalna policija bi v tako resni zadevi morala dati od sebe kaj več kot osebnoizpovedno zgodbico o občutku, da so se v UKC zgodili serijski umori.

Kvečjemu dve "sumljivi" smrti Če bi bil v UKC kak vodja, ki bi verjel v svoje zaposlene, bi policiji takoj vrgel v obraz mnenje dveh internih komisij UKC, ki sta med vsemi Radanovimi umrlimi bolniki odkrili kvečjemu dve "sumljivi", a verjetno nedokazljivi smrti – eno od teh je tako ali tako prijavil Radan sam, druge z morebiti predoziranim anestetikom pa verjetno ne bo mogoče sodnomedicinsko dokazati zaradi ogromnih razlik, s katerimi se kronično bolni in kritični bolniki odzivajo na zdravilo.

Bo letel šef policije? Tako piše v poročilu UKC in vsak vodja, ki bi spoštoval strokovnost svojih zaposlenih in verjel v svoje ljudi, bi policijskim estradnikom zabrusil, naj sklicujejo tiskovke o svojih novih uniformah, če jih že veseli paradirati pred novinarji – o kriminalu pa naj govorijo le tedaj, ko imajo v rokah kaj oprijemljivega.

Sicer bomo postali država, v kateri bo policija brez utemeljitev in dokazov na tiskovni konferenci lahko obtožila vsakogar po dolgem in počez, potem pa se ne bo zgodilo nič. Je torej preveč pričakovati, da bo letel šef policije, če se bo čez kak mesec izkazalo, da vseh teh umorov, ki so spaničarili Slovenijo, sploh ni bilo?

To se mi zdi enako normalno pričakovati, kot bi bilo normalno, da bo v primeru, če so se serijski umori zgodili, samodejno in nepreklicno odstopil šef nevrologije – ne zaradi objektivne krivde, ampak zato, ker ima malo ljudi želodec svojim bodočim obiskovalcem in delegacijam še leta in leta razlagati, da so se pod njegovim šefovanjem zgodili serijski umori? Ne gre za krivdo, ampak za želodec.

Kje je (najmanj) pet pobeglih trupel? V normalni filmski kriminalki se najprej pojavijo trupla, potem pa pride podeželski inšpektor in ugotavlja, kdo je trupla spravil v negibno stanje. V parodiji pa se dogaja vse narobe – nenadoma izgine truplo ali policist zasleduje napačnega morilca ali morilec zasleduje policista ali še kaj bolj zmešanega – na primer to, da policist z akademije razglasi serijski zločin brez kakršnegakoli trupla. Potem pa policist stopi k novinarjem in jim naroči celostranski oglas, naj mu ljudje pomagajo poiskati trupla, da bo lahko dokazal zločin, v katerega verjame.

Temeljna šala Policijske akademije 2 je razlika v najmanj petih truplih. Naravnost komično je bilo, da te bistvene razlike niti policisti niti zdravniki niso komentirali – kot da niso pomembne žrtve, ampak njihove medijske predstave in položaji.

Komedija je pozneje postala absurd ob spoznanju, da isto vprašanje vsak zase razrešujejo kriminalisti in zdravniki in praktično nočejo vedeti drug za drugega. Eden trdi, da jih je sedem, drugi, da sta dve, in razlika nikogar ne preseneti. Butec in butec 3.

Policijske medijske predstave A morda je prenaivno prikazovati vso zgodbo kot epizodo Policijske akademije 2. Ob policijski sprožitvi splošne zdravstvene panike se je treba vprašati, kdo bo odgovarjal zanjo. Kdo je tako brez dokazov in argumentov dovolil spaničariti Slovenijo?

Pred leti sem živel v Italiji in vsak dan v poročilih gledal kriminaliste, kako v lepih uniformah vdirajo v hiše kriminalcev – obkroženi s tropom TV-snemalcev in novinarjev. Policijske akcije so spremenili v medijske predstave in ni treba posebej pojasnjevati, da policija, ki prireja medijske predstave, tega ne počne brez interesa tistih, ki jo vodijo, to so vladni politiki. Politična policija pa je samo korak od policijske države.

Zato upam, da je bila sprožitev drugega vala histerije ob primeru Radan samo bedasta epizoda Policijske akademije 2. Prepričan pa o tem nisem – dokler policija ne bo dala javnosti nekaj pojasnil o svojem ravnanju. Če pojasnil ne bo, pa se bom začel nekoliko bati lastne države.

Medijski linč Če bo policija pod pretvezo nekih strašanskih obtožb lahko uprizorila medijski linč kogarkoli, čeprav nato ne bo nikakršnih konkretnih rezultatov ali vsaj policijskih opravičil – potem bo to za vladne politike postala preveč udobna pot, kako se znebiti neprijetnih ljudi.

Sprožiš medijski linč brez posledic, preusmeriš pozornost od neprijetnih dejstev in tem – in nikomur nič. To je policijska država in srčno upam, da (še) nisem v njej.

Ob tem pa s kritiko policije ne želim zmanjševati vtisa katastrofalnih odzivov vodstva UKC na primer Radan. Še vedno sem prepričan, da so povsem zamudili priložnost za ustrezen odziv na začetku, ko primer še ni bil afera, ampak le strokovni eksces.

Če bi bili navajeni vsakodnevno razreševati ekscesne zdravstvene primere (ki vsakodnevno tudi – normalno – nastajajo!), potem ob Radanovem ekscesu nihče od udeleženih ne bi najprej pomislil na medije in kriminaliste in izgubo položaja.

Če bi bilo reševanje ekscesov na kliniki rutina, se ne bi nihče takoj postavil v obrambno držo in klical odvetnikov, ampak bi vsi skupaj z zdravnikom, ki naj bi se mu v zvezi z delom zgodilo nekaj ekscesnega, opravili rutinski sestanek skupaj z njegovo ekipo in sodelavci ter predpostavljenimi.

En eksces na dan odžene afere stran Da bi tam in vpričo ljudi, ki vedo, kaj vsakodnevno počnejo, počasi, stavek za stavkom opisali in rekonstruirali, kaj naj bi se zgodilo. Potem pa bi tisto skupno rutinsko zapisali in podpisali dejstva, ki so jih slišali in razčistili, preden pridejo odvetniki in odide resnica.

En rutinski eksces na dan odžene afere stran. Ker pa nam v naši kulturi vsem manjka rutinsko priznavanje ekscesov, se takrat, ko nas kljub mižanju udarijo v nos, ne znajdemo in namesto na reševanje težave pomislimo na afero, kazni, odvetnike, reševanje lastne kože in glave.

Če bi bilo reševanje ekscesov v UKC vsakodnevna rutina, primera Radan morda sploh ne bi bilo; če pa bi že bil, bi ob spaničarjenju Slovenije vodstvo UKC imelo v rokah kaj več kot le mlahavo zadrego, ki ne loči umora od prvoaprilske šale.