Opuščena gradbišča so vedno le eno zapornico stran od dobičkonosnosti

Parkirišča nam gredo odlično od rok, v parkirišče smo spremenili gradbišče NUK II, parkirišče je tam, kjer bi morala biti Emonika, po novem je parkirišče tudi tam, kjer smo pred leti hiteli rušiti Šumi. Se sploh še spomnite Ljubljane brez gradbenih ograj okoli tistega območja nasproti Drame? No, zdaj jih ni več, saj so po letih arheoloških izkopavanj in nato še večletni opustelosti zemljišča prav na hitro postavili vse potrebno za urejeno plačljivo parkirišče. Očitno se da kaj narediti tudi čez noč, če se hoče. Prostor so seveda uredili ob ravno pravem času, da so ujeli vrhunec veselega decembra, in poleg garažne hiše pod Kongresnim trgom je tudi to parkirišče ob večerih pogosto povsem zasedeno. Razprodano. Dobra naložba, ni kaj. Morda tudi malce altruistična – v praznični gneči pomagajo ljudem do parkirišča, kako lepo. Božič res izvabi najboljše iz ljudi. Sreča je parkirišče pred vrati trgovine Ideja o zaparkiranem Plečnikovem stadionu pa je seveda dvojno absurdna – tudi zato, ker vsi vemo, da je stadion v resnici preveč oddaljen od središča mesta, da bi bili slovenski vozniki zadovoljni s tovrstno ponudbo parkiranja. Če se ne moremo pripeljati točno v center, potem … Potem gre verjetno za najslabšo prometno ureditev na svetu, pravi kriminal, zaroto in kar je še preostalega jokanja in stokanja, h kateremu se zatečemo, ko ugotovimo, da ulice na našega urbanega terenca ne čakajo voljno kot ostriga. Vzorci vedenja se ne spremenijo kar tako, tudi v prometu ne, in dobro leto po uvedbi rumenega pasu ter tri leta po uvedbi sistema BicikeLJ še niso dovolj za prometno prevzgojo. Še posebej ne, če se prevzgojnih postopkov lotimo precej nepremišljeno. Zapremo Slovensko za ves promet (z izjemo javnega in taksijev) ter mislimo, da to samodejno že pomeni izboljšano storitev javnega potniškega prometa. Želimo si manj avtomobilov v centru mesta, hkrati pa se potrudimo voznikom omogočiti čim boljše parkiranje čim bližje dogajanju. Odpremo novo "tematsko kolesarsko pot", potem pa se izkaže, da gre samo za skupek oznak in v resnici ni prav nič na novo urejeno. Ali vsaj osveženo – na primer znanje cestnoprometnih predpisov. Uvedemo enotne kartice urbane in tega ne izkoristimo za spremembo načina vstopa na avtobus. Spoznavanje novih ljudi pred učinkovitostjo Še bolj hecno se mi zdi, da tiste redke strategije (ali raje pobude) izboljšanja potniškega prometa pri pozitivnih plateh potovanja z avtobusi najprej poudarjajo ekološkost in spoznavanje novih ljudi. Oprostite, lahko najprej pozornost usmerimo na učinkovitost? No, sicer pa jim za zdaj občasno uspeva vsaj ideja o spoznavanju novih ljudi, saj ti pri tistih avtobusih, ki imajo okna v celoti prelepljena z oglasi, včasih ne preostane drugega, kot da se pri sopotnikih pozanimaš, kje pravzaprav sploh si. Da, tudi če v Ljubljani živiš že vse življenje. Zagotavljanje učinkovitosti je tisto, kar bi zahtevalo veliko več posegov v sistem potniškega prometa in dolgotrajno vzgajanje udeležencev v prometu. Ampak trenutno je videti, da bomo prej dočakali parkirna mesta, katerih mere se širijo v skladu s čedalje večjimi merami osebnih vozil. In egov. V času decembrsko okrašene Ljubljane je romanje v središče mesta še toliko bolj očitno. Ljubljana te dni ni premajhna le za vse avtomobile, ampak tudi za vse ljudi. Hočeš nočeš je tako treba v praksi udejanjiti tisto, kar naj bi bila tudi ena najpomembnejših lastnosti božičnih, če že ne novoletnih praznikov – strpnost. Gre za vseživljenjski trening in veliko učnih uspehov v novem letu želim tako sebi kot vam.