O legitimnosti zadolževanja in oblasti

Toda mednarodno pravo ponuja podlago tudi za radikalno drugačno razmišljanje, namreč za razmišljanje v smeri, ali bi Grčija, poenostavljeno povedano, sploh morala odplačati vsa svoja posojila. V samem bistvu gre torej za načelno vprašanje o legitimnosti posojil. Moderne temelje za tovrstna razglabljanja je postavil ruski pravnik Aleksander Nahum Sack. Sack je v carski Rusiji opravljal najvišje državniške funkcije, po oktobrski revoluciji pa je emigriral v Francijo in v Parizu postal profesor prava. Leta 1927 je napisal delo z naslovom Učinki transformacij držav na njihove javne dolgove in druge finančne obligacije, s katerim je na področju mednarodnega prava pustil trajni pečat.

Največ polemik je sprožil koncept t. i. la dette odieuse, sovražnega dolga (pravniki imajo za to morda kakšen lepši prevod). V 4. poglavju ga Sack razloži takole: "Če se despotska oblast ne zadolži zaradi potreb in interesov države, marveč zato, da bi utrdila svoj despotski režim, zatirala prebivalstvo, ki se bori proti njemu, itd., potem je ta dolg sovražen prebivalstvu celotne države." (Kurziv je Sackov.) Skratka, če se je zadolžil despotski režim, ki dolga ni uporabil v korist države, poleg tega pa je upnik za vse to vedel, potem ta dolg za nacijo nima obligacijskega značaja. To je dolg režima, ali drugače, osebni dolg oblasti, ki ga je sklenila, in zato pade skupaj s to oblastjo.

V pravniških krogih o tem že kar nekaj let potekajo živahne razprave. In čeprav Sackovo delo ni bilo prevedeno v angleščino, že površen pregled interneta razkrije, da so ameriški pravniki z njim še kako dobro seznanjeni. Kako tudi ne bi bili, Sack se je med drugim opiral tudi na ameriške argumente iz mirovnih pogajanj v Parizu leta 1898, ki so sledila špansko-ameriški vojni. Eno od ključnih vprašanj takrat je bilo, kdo bo prevzel odgovornost za kubanski dolg – ZDA kot zmagovalke za kaj takega kajpada niso bile zainteresirane.

To pa seveda še zdaleč ni edini primer, ko so se ZDA sklicevale na nelegitimni oz. sovražni dolg. Ob strmoglavljenju Sadamovega režima v Iraku so v zakulisju spet potekale vroče polemike o tem, kdo bo prevzel odgovornost za dolg. Zaostritev odnosov med ZDA in Francijo je v največji meri mogoče pripisati ravno dejstvu, da Američani omenjeno načelo uporabljajo izredno selektivno in arbitrarno. Zanimivo tudi je, da so pri tem neobičajno diskretni. Take stvari iz razumljivih razlogov ni preveč dobro deliti z javnostjo.

V zadnjih letih je bil najodmevnejši podoben primer v Ekvadorju. Predsednik Rafael Correa je imenoval revizijsko komisijo, katere naloga je bila, da podrobno pregleda dokumentacijo. Komisija je na koncu izdala poročilo, v katerem je ugotovila, da je večji del mednarodnega dolga tako nelegitimen kot tudi nelegalen. Correa je potem na podlagi tega razglasil, da bo Ekvador prenehal izplačevati del mednarodnih obveznosti.

O Ekvadorju se danes veliko govori tudi v Grčiji. Civilna družba hoče po njegovem zgledu ustanoviti neodvisno komisijo, ki bo imela dostop do relevantnih dokumentov. Politične elite temu seveda odločno nasprotujejo, v tem so si enotni tako na levici kot tudi na desnici in sredini. Tega je strah tudi marsikoga v tujini. Morda bi se potem protigrški diskurz, ki je tako močan zlasti v Grčiji, pokazal v neki čisto novi luči. No ja, Nemci bi za začetek lahko razložili, zakaj jih ni prav nič motilo, ko so Grki posojila porabljali za nakup njihove vojaške opreme.

Toda daleč najbolj travmatično – namreč travmatično za vso EU – je implicitno vprašanje, ki se skriva v tovrstnih zahtevah: ali ima demokratično izvoljena oblast lahko despotski značaj? Iz česa pravzaprav črpa svojo legitimnost? Kakorkoli že, volitve same na sebi počasi izgubljajo samozadostni legitimistični potencial, ki je še včeraj veljal za nekaj samoumevnega. Začenjajo se neki novi časi.