Nova osamosvojitev – po butalsko

Saj veste, kaj so Butale? To je vas, ki ji Butalci, njeni prebivalci, pravijo mesto. "Sredi vasi se cedi rjava mlakuža, ki ji pravijo potok. Ob obeh krajih mlakuže stoje koče, ki jim pravijo hiše. Dve, tri hiše imajo nadstropja, takim hišam pravijo graščine.

Butalci so gadje; tisto leto, ko sta bili dve kravi za en par, so se Butalci skregali s pametjo, pa so zmagali Butalci – kaj mislite! – in ne pamet; takšni so."

Integralni Butalci Pravkar je v knjižni obliki izšla integralna verzija Butalcev. To je ena tistih slovenskih knjig, ki jo praktično vsi poznamo in po približno sto letih od nastanka prvih zgodb (ko jih je Fran Milčinski začel pisati, ni mislil na knjižno objavo) velja za eno največjih slovenskih knjižnih uspešnic vseh časov. V raznih oblikah in z različnim izborom zgodb so Butalci do zdaj izšli že kakšnih dvajsetkrat. Najnovejša verzija, skupaj z obsežno spremno besedo Barbare Simoniti, prinaša 42 butalskih in še dve na pol butalski zgodbi.

Butalci so seveda knjiga, ki nam nevsiljivo, z inteligentnim humorjem in spretno sproženimi ostmi, kaže lastno ogledalo in ves čas opozarja na posledice ozkoglednosti in zaplankanosti. Ne samo naše in ne samo včasih.

Zaradi vsega tega so Butalci kot nalašč tudi za branje v današnjem času.

Kako so Butalci širili cerkev Ena od meni najljubših zgodb je Kako so Butalci širili cerkev, ki je bila za njihove maše že skoraj premajhna, saj lepo izrazi naše nadrealistične želje po upravljanju s fizično realnostjo, ki smo jim priča tudi zadnje dni.

Najprej so Butalci cerkev hoteli povišati, zato so okoli nje navozili gnoja na 555 vozovih, tako da je ta segal do cerkvenih oken. Ob soncu in dežju se je ta gnoj seveda sesedal, s časom ga je bilo vse manj, tako da je bilo videti, da se okna dvigajo vse više in više – in Butalci so bili veseli, da jim je uspelo povišati cerkev.

Potem so jo hoteli samo še razširiti, da bo prostora za dovolj ljudi. Slekli so suknjiče in jih odložili okoli cerkvenih zidov, potem pa odšli v notranjost, se s pleči uprli ob zidove in jih rinili – da bi svojo cerkev raztegnili, kot raztegneš škorenj, če ga daš na kopito. In so pritiskali ob stene.

Vmes je prišel tat, pobral suknjiče in pobegnil z njimi. Ko so Butalci prišli pogledat, kaj so naredili, in videli, da zunaj ni bilo več nobenega suknjiča, so se razveselili, da so jih že prekrili raztegnjeni zidovi in da je cerkev zdaj že precej večja.

Naslednjo nedeljo je bilo pri maši več kot dovolj prostora za vse.

Nova butalska Prav nič se ne bi čudil, če bi ob pregledovanju arhivov Frana Milčinskega našli še kakšno, 43. butalsko zgodbo. Denimo takšnole.

Butalce so od nekdaj motili sosedje in tujci, ki so hodili čez njihovo deželo ali že zgolj prečkali njihovo mejo. Ko se je število tujcev, ki so bežali pred vojnami v daljnih krajih, in so prečkali, zgolj prečkali njihovo posest, močno povečalo, so se, skoraj natančno četrt stoletja po svoji odločitvi za odcepitev od prejšnje države, v kateri so živeli, spet odločili, da je čas za novo, še večjo osamosvojitev. Odločili so se, da bodo na mejah svoje dežele postavili tehnične ovire, ki so jim rekli ograja.

Dogovorili so se torej s trgovci od drugod, da jim dostavijo močno in čvrsto ograjo. Z njo, so si mislili, bomo lahko zavarovali svojo deželo, da ne bo nihče mogel vanjo, ne da bi mu sami dali dovoljenje za to. Res je sicer, da skorajda noben od tujcev ni hotel ostati pri njih, a varnost je prednost, so si mislili Butalci in vztrajali pri svoji ideji.

Ko so od trgovcev namesto močne in čvrste ograje dobili zgolj v kolute navito žico, z bodečimi ostrimi konci, so nekaj časa preudarjali, kaj storiti. Potem so jo vseeno razpostavili, najprej po južni meji ter se s tem še fizično ločili od sosedov, s katerimi so pred časom živeli v skupni deželi.

Nekaj časa so gledali v novo, žičnato mejo, ki so jo postavili, in skoraj so si že segli v roke, zadovoljni s tem, kar so naredili, ko so ugotovili, da je žica premalo opazna in da morda ni dovolj varna, saj se sem ter tja celo oni zapletajo vanjo, da o živalih, ki za novo mejo niso niti vedele, ne govorimo.

Preudarjali so, kaj storiti.

Zgodba o kamenem splavu Potem je najmodrejši med njimi od nekod privlekel knjigo Kameni splav portugalskega Nobelovega pripovedovalca Joséja Saramaga. Ta je pred daljnimi 30 leti, ko sta se Portugalska in Španija priključili Evropski uniji, zapisal zgodbo, kot se je zgodila na Iberskem polotoku, kjer je prebival.

Tam nekje v Albèrskih hribih se je takrat pojavila prva razpoka v veliki naravni skalni ploščadi, debela komaj za sled svinčnikove črte, ki pa se je začela širiti, tako v globino kot dolžino, dokler ni pripeljala do tega, da se je gorovje razklalo do konca in odplaknilo Iberski polotok. Obe državi sta se fizično odcepili od Evrope in zaplavali po oceanu. Dogodek je seveda sprožil pretres v mednarodni politiki, razmerja moči so se začela spreminjati, Amerika in Kanada pa sta se začeli pripravljati na priseljence iz novih sosedskih držav ...

Knjiga je navdušila Butalce.

Rešitev po butalsko Tudi mi bomo naredili podobno, so si mislili. Ne ograja, dobesedna, fizična odcepitev od sosedov je tisto, kar bo za vedno rešilo naše težave. Odpluli bomo na odprto morje, so se odločili, ne v Sredozemlje, kjer so blizu grški in italijanski otoki, polni tujcev, temveč na prostrani ocean, saj nas tam res ne bo nihče motil (s tem, da ima Sredozemlje na eni strani ozki Gibraltar, na drugi pa Suez, si niso hoteli beliti glave).

Poiskali so doma vsak svoj svinčnik, se eden po eden razpostavili okoli meje svoje dežele in, tako kot so razumeli tisto, kar so prebrali v knjigi, naredili črte v skalnato podlago točno po meji. Potem so čakali, da bodo črte prerasle v razpoke, ki se bodo začele širiti tako v globino kot dolžino.

Če boste torej te dni na naših mejah videli koga, ki zre v tla, je to morda kakšen Butalec, ki čaka, da se tam pojavi razpoka.

Ta bo navsezadnje še fizično odtrgala našo deželo od celine ter jo končno in dokončno ponesla na odprto morje.